26.08.2023

Duhovna misel za 21. nedeljo med letom

folder

Mt 16,13–20

»TI SI KRISTUS, SIN ŽIVEGA BOGA!«

Petrov odgovor je izredno globok in nedvomno preseneča. Videti človeka in spoznati, da je to Božji Sin, res ni v človekovi moči. Jezus pravi, da je to mogoče reči le z Očetovo pomočjo. Teža tega Petrovega spoznanja se kaže tudi v Jezusovem odgovoru. Na to spoznanje namreč Jezus veže Petrovo nadaljnje življenje: Jaz pa ti povem, ti si Peter, skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev. Torej Petrovo spoznanje ni bilo prazna izjava ali globokoumna ideja. Spoznanje je bilo temelj njegovega novega življenja, njegovega odnosa do Boga, sveta in ljudi. To spoznanje, to srečanje z živim Bogom ga je zaznamovalo, spremenilo mu je življenje.

Čeprav je Petrova izjava zanj in za njegov čas izrednega pomena, se zdi, da danes na nas nima pravega vpliva. Pravzaprav za kristjana ne predstavlja več nekaj izrednega, ampak rutino. Večina kristjanov še vedno, upam, nima težav s priznavanjem, da je Jezus Božji sin. A to vprašanje danes ni ključno in ne spreminja življenja. V tem vidim težavo. Ko nas Jezus sprašuje: Kaj pa vi pravite, kdo sem, je očitno premalo reči s Petrom: Ti si Sin živega Boga! Peter je namreč v svojem času razumel, da bo 'novi vladar' ustvaril nov red. Ko ga najde, mu bo sledil vse življenje. Izjava, ti si Božji Sin, pomeni, ti si tisti, ki ga čakamo. Ker si odgovor na vse naše hrepenenje, gremo za teboj.

Naš čas pa ne živi v pričakovanju nekoga, ki bi mu zaupali svoje življenje. Mogoče iščemo odgovore, kako si zagotoviti boljši standard, kako ohraniti zdravje, kako se znebiti kakega kilograma ali odvisnosti od ene ali druge stvari. Kljub temu je Jezusovo vprašanje Petru namenjeno tudi nam: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Kako pomemben je On v naših iskanjih odgovorov na različna življenjska vprašanja?                                                                                                                                                                                                                         Po: E. Mozetič