19.08.2023

Duhovna misel za 20. nedeljo med letom

Mt 15,21–28

SE TUDI TEBI ZDI BOG GLUH ZA TVOJE POTREBE?

Mater ali očeta, ki se res bori za svojega otroka, vedno občudujemo. Tako je tudi z ženo iz današnjega evangelija, ki je Jezusa skorajda prisilila v to, da pozdravi njeno hčer. To je storila njena vera.

Vprašujem pa se: Kaj bi v tem trenutku, v katerem se je znašla ta žena, storil jaz? Verjetno bi se zgrožen obrnil in bi užaljen odšel godrnjaje sami pri sebi: »Ali je to način nekoga, ki se razglaša za prijatelja revežev in stiskanih, da tako ravna z ljudmi?« Kanaanska žena ne stori tega. Je popolno nasprotje zamerljivega človeka, ki je zlahka užaljen. Kaj torej stori? Približa se Jezusu, pade predenj in pravi: »Gospod, pomagaj mi!« Na zavrnitev odgovori s še bolj gorečo prošnjo in pričakovanjem.

Jezus jo že tretjič zavrne. Trda beseda: Otroci so Abrahamovi potomci, psi pa so pogani. Vsakdo bi se v tem trenutku nemudoma zagrenjen umaknil. Toda kanaanska žena tega ne stori. Z vsako naslednjo evangeljsko vrstico samo še raste.

Tista žena je postala »vernica«, ena prvih vernic, ki prihajajo iz poganskega sveta; ona je pionirka krščanske vere. Ona je naša predhodnica.

Če bi jo Jezus uslišal na njeno prvo prošnjo, bi prejela le dar ozdravitve hčerke. Njeno življenje bi teklo dalje s kakšno težavo manj. A vse bi se končalo tam in končno bi tako mati kot hči umrli, ne da bi za seboj pustili kakšno sled. Tako pa je njena vera rasla in se prečistila tako zelo, da je iz Jezusovih ust izvabila čudoviti vzklik navdušenja. – Kakšna vera!

Koliko stvari nas uči ta preprosta evangeljska pripoved! Eden najglobljih vzrokov trpljenja za vernega človeka so neuslišane molitve. Več tednov, mesecev, morda celo let smo molili za neko določeno stvar. Toda nič. Bog se je zdel gluh. Kanaanska žena je tu kot vzornica in učiteljica vztrajne molitve.

Kadar vztrajno molimo, se stvari začno dogajati.                                                                        Po: E. Mozetič