Zadnje objave
- Preskoci ta meni
- Oznanila za 1. dventno nedeljo za župnijo Teharje in za župnijo sv. Lovrenc
- Duhovna misel za 1. adventno nedeljo
- Oznanila za praznik KRISTUSA KRALJA za župnijo Teharje in za župnijo sv. Lovrenc
- Duhovna misel za praznik Kristusa kralja vesoljstva
- Oznanila za 33. nedeljo za župnijo Teharje in za župnijo Sv. Lovrenc nad Štorami
- Duhovna misel za 33. nedeljo med letom
- SVETE MAŠE PO MOLITVENIH SPOMINIH ZA ŽUPNIJO TEHARJA IN ŽUPNIJO SV. LOVRENC
- Oznanila za 32. nedeljo - zahvalno - za župnijo Teharje in za župnijo Sv. Lovrenc nad Štorami
- Duhovna misel za 32. nedeljo med letom - zahvalno
- Oznanila za 31. nedeljo - zahvalno -za župnijo Teharje in za župnijo Sv. Lovrenc nad Štorami
- Duhovna misel za 31. nedeljo med letom - zahvalno
- Oznanila za 30. nedeljo za župnijo Teharje in za župnijo Sv. Lovrenc nad Štorami
- Duhovna misel za 30. nedeljo med letom
- Oznanila za 29. nedeljo za župnijo Teharje in za župnijo Sv. Lovrenc nad Štorami
- Duhovna misel za 29. nedeljo med letom
Duhovna misel za 19. nedeljo med letom
Mt 14,22–33
BREZ VERE NE GRE
Jezus ne draži svojih učencev, le naučil bi jih rad česa. To pokaže tudi v viharju. Ni mu bilo potrebno hoditi po vodi. Rad pa bi jim pokazal, kdo on je. Naj se vendar zavedo, da je med njimi Bog sam. A spreobrnjenje se pri apostolih, kot pri nas, ne dogaja ravno naglo. Najprej se prestrašijo in ničesar ne razumejo. Ko pa se jim Jezus spet dobrohotno razodene, ostajajo apostoli pri starem. Peter jih pooseblja, ko namesto da bi prosil, skoraj ukaže: »Gospod, če si ti, mi zapovej, da pridem po vodi k tebi.« Kakšna ponižnost?!!! Hkrati izraža dvom, potem pa še ukazuje. Vse je po starem. Kljub čudežu s kruhom, kljub blagim opozorilom, da niso oni gospodarji Božjega delovanja, Peter narekuje, kako naj se Bog obnaša, da bo on lahko veroval. Jezus se tudi tokrat ne pusti zmesti. Pridi, si misli, saj ti tudi to ne bo pomagalo. Seveda po vodi brez vere ne bo šlo. No, po napornem dnevu morajo učenci vsaj približno priznati, da so le ubogi ljudje, Gospod pa je Božji Sin.
Mar nismo na las podobni učencem. V glavi imamo svoje scenarije, svoje predstave in naročamo Bogu, kako naj jih uresniči. Bog nam vsak dan dopoveduje, da ne bo stregel naši lenobi, naši navidezni skrbi za druge, našemu egoizmu itd. Užaljeni odhajamo in čakamo nove priložnosti, da mu povemo, da se moti. Pričakujemo, da se bo opravičil, potem pa nas preseneti vihar, v njem skoraj prosimo za pomoč in se hkrati razočarani srečujemo s svojo nevero in polomijo. No, pod največjim pritiskom napetih situacij celo rečemo, ti si Božji sin. Potem pa spet po starem izsiljujemo in čakamo rezultatov.
Ne, tako ne bo šlo. Pred Bogom bomo morali priznati, da je on gospodar vsega. Da le on lahko pomiri vihar. Mi smo ubogi učenci, ki ga lahko predvsem prosimo, naj nas vzgaja. Naj nas oklesti pomembnosti in sebičnosti. Naj nam pove, kaj naj storimo. Mogoče je zadosti, če nam od tega evangeljskega odlomka ostane le eno: Da si skušamo reči, Bog je Gospod, mi pa smo njegovi služabniki. Po: E. Mozetič
Fotografije
