Zadnje objave
- Preskoci ta meni
- Oznanila za Binkoštvno nedeljo za župnijo Teharje in za župnijo Sv. Lovrenc nad Štorami
- Duhovna misel za Binkoštno nedeljo
- Oznanila za 7. Velikonočno nedeljo za župnijo Teharje in za župnijo Sv. Lovrenc nad Štorami
- Duhovna misel za 7. Velikonočno nedeljo
- Oznanila za 6. Velikonočno nedeljo za župnijo Teharje in za župnijo Sv. Lovrenc nad Štorami
- Duhovna misel za 6. Velikonočno nedeljo
- Duhovna misel za 5. Velikonočno nedeljo
- Oznanila za 5. Velikonočno nedeljo za župnijo Teharje in za župnijo Sv. Lovrenc nad Štorami
- Šmarnice 2023 - Spet kliče nas venčani maj...
- Oznanila za 4. Velikonočno nedeljo za župnijo Teharje in za župnijo Sv. Lovrenc nad Štorami
- Duhovna misel za 4. Velikonočno nedeljo, nedeljo Dobrega pastirja
- Oznanila za 2. Velikonočno nedeljo za župnijo Teharje in za župnijo Sv. Lovrenc nad Štorami
- Radijski misijon na Radio Ognjišče
- Oznanila za 5.postno nedeljo za zažupnijo Teharje in za župnijo Sv. Lovrenc nad Štorami
- Oznanila za 4.postno nedeljo za župnijo Teharje in za župnijo Sv. Lovrenc nad Štorami
Razmislek po birmi: Ko ugasnejo žarometi...
KO UGASNEJO ŽAROMETI
Vsi, ki smo kdaj pripravljali kakšne slovesnosti ali vzgojne projekte, poznamo občutek »sladke utrujenosti«. Ko se je po dolgi pripravi dogodek lepo odvil, ko si rečeš Hvala Bogu in si hvaležen vsem, ki so kaj pomagali. V dušo in ude se ti naseli sladka utrujenost in tiha skrb: ali je bil to le kratkotrajni dogodek, ali bo za trudom in slovesnostjo ostalo še kaj več, kot le spomin in slike?
To doživljate starši ob kakšnih pomembnih korakih vaših otrok, to močno doživljamo duhovniki po vsaki birmi, obhajilu, poroki…
Za nami je slovesnost svete birme. Še je ostal vonj po kadilu, še so aranžmaji birmanske slovesnosti, že so narejene slike in posnetki.
Lahko rečem, da smo slovesnost na belo nedeljo lepo obhajali in upam, da je zapustila tudi duhovne sledi v srcih vseh vključenih. Lepo se zahvalim vsem, ki ste pri tem kaj pomagali. Kaj pa ostaja v srcu, ve le Bog in on vidi tudi prihodnje korake teh mladih, ki so slišali škofovo besedo: »Sprejmi potrditev, dar Svetega Duha« in nanj bolj ali manj odločno pritrdili: »Amen«
In kaj potem, ko v cerkvi ugasnejo luči, se posušijo praznični aranžmaji in se razdelijo fotografije in posnetki? Kaj ostane v nas in med nami? Kaj je po tem z vso energijo, vero in ljubeznijo, ki je bila vložena v duše teh odraščajočih od prvih katehez in devet let verouka? Iz našega veselja izvira skrb za naprej. Zdaj se šele pokaže pravi obraz vere in iskrenost našega sodelovanja in priprav. Duhovniki nenehno poudarjamo, da so zakramenti naša hrana za življenje, da bi svojo krščansko dostojanstvo lahko pokončno živeli v vsakdanjem ravnanju in da bi tam skušali zrelo živeti svojo vero in vrednote poštenosti, iskrenosti, in prinašati sadove svetega Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje (Gal 5, 22). Saj vemo, da te vrednote v današnjem svetu še kako pogrešamo in si jih želimo. Morda pa pozabljamo, da smo kristjani še posebej poslani, da mi prinašamo te pogrešane dobrine v našo okolico. Dobro čutimo, da to ni lahko, saj je veliko lažje le kritizirati ta svet in sam delati enako. Toda, Bog nam deli v zakramentih svoje duhovne darove prav zato, da jih ne bi zakopali nekam globoko v sebe, ampak jih živeli. To ni le pobožna želja, to je naša dolžnost in kdor to nalogo zanemarja, postaja čedalje bolj suha mladika na Kristusovi trti.
Toda, le kje dobiti moč za vztrajnost v dobrem in prizadevanje za kristjana vredno življenje? Odgovor je jasen: v zakramentih, v osebni in skupni molitvi, v nedeljskem bogoslužju in povezanosti v občestvu župnije.
A prav tu vidimo, da se nam tako rado zalomi. Mnogim mladim in staršem se rado zgodi, da po birmi ni več časa ali volje ostajati živo navzoč v župniji in pri bogoslužju. Potem seveda vse drugo gre svojo pot navzdol. Naši birmanci in drugi mladi kristjani še niso zmožni brez izrazite podpore svojih staršev in drugih odraslih kristjanov pokončno hoditi po poti vere. Zato je sveta dolžnost vernih staršev, da svoje mlade skrbno spremljate in jih z lastnim vzgledom podpirate v njihovi mladi veri. Žal pa se zelo prepogosto dogaja, da nekateri starši za otroke hočejo oskrbeti zakramente, sami pa na svojo vero ne dajo nič, ali so celo proti cerkveno razpoloženi. Seveda od take vzgoje v veri ne more biti kaj prida uspeha, saj bolj pritegne tak vzgled staršev, kot pa trud katehetov.
Tudi po birmi prepevamo in ponavljamo pesem za birmo: PRIDI SVETI DUH, PRIDI SVETI DUH, PRIDI IN OSTANI V MENI SVETI DUH.
Fotografije
