24.12.2022

Duhovna misel za Božič

folder

Jn 1,1–18

BOŽJE UČLOVEČENJE V MOJEM SRCU

Na božič Bog prihaja v naš svet kot otrok. Ne prihaja kot odrasel človek, pač pa postane otrok, slaboten in nemočen otrok. Kot otrok nas Bog želi osvoboditi naše lastne veličine, s katero želimo biti kot Bog. Bog prihaja v otroški nemoči, da bi razbil oklep naših src, saj otrok celo zakrknjene in zagrenjene ljudi pripravi do smeha.

Če prihaja Bog k nam kot otrok, pomeni, da moramo z Njim ravnati skrbno in nežno. Boga ne moremo otipati. Lahko ga samo zaslutimo v tišini našega srca, lahko se ga le nežno dotaknemo na kraju tišine, kamor ne prodreta hrup tega sveta in hrup naših misli.

In tako v tišini našega srca, v Kristusovem rojstvu, praznujemo lasten nov začetek. Papež Leon Veliki v eni svojih božičnih pridig pravi: »Danes lahko začnem na novo, ker se je Bog kot otrok rodil v meni.«

Na božič praznujemo Božje učlovečenje. Bog postane človek, da lahko mi zberemo pogum in se v resnici učlovečimo, da se spravimo s svojo človeškostjo. In Bog nam na božič pokaže, kako bi lahko uspelo tudi naše učlovečenje. Bog se iz nebes spusti na zemljo. Učlovečimo se samo tedaj, ko v sebi združimo oba pola, nebesa in zemljo, ko rečemo da svojemu zemeljskemu obstoju. Bog se rodi v hlevu, ne v palači. Bog se želi roditi tudi v mojem hlevu, tam, kjer v meni ni pospravljeno, kjer ne diši preveč lepo, v mojem kaosu, na kraju, ki ga naseljujejo živali, moji instinkti in nagoni. Božji Duh želi v meni postati meso. Razsvetliti želi vse, in še posebej tisto, kar je v meni zemeljskega, nagonskega, strastnega, vitalnega. Hlev pa pomeni tudi revščino. Bog se želi roditi v mojo revščino, tja, kjer se upiram lastni praznini in nemoči, v kateri razpiram dlani in se izročam Bogu. Tam, kjer nisem nič, želi v meni zasijati Bog v svojem veličastvu. Šele tedaj v resnici postanem človek.

Po: A. Grün