10.12.2022

Duhovna misel za 3. Adventno nedeljo -

folder

Mt 11,2–11

SLEPI SPREGLEDUJEJO

Ustavimo se danes pri drobnem izseku, dejstvu, ki nam ga v evangeljskem odlomku približa Matej, ki pravi, da Jezus naroča, naj Janezu sporočijo, da ob njem »slepi spregledujejo«. Slepota je bila nekoč in je tudi danes prisotna.

Slepa sta novoporočenca, ki pričakujeta, da se bo dalo v zakonu sladko živeti samo od lepote, mladosti, telesne ljubezni, zdravja in zaslužka.

Slepi so starši, ki mislijo, da je mogoče otroka osrečiti in pripraviti za življenje s kopičenjem igrač in zadovoljevanjem njegovih želja in željic.

Slepi so vsi, ki upajo, da bodo uspešno gospodarili in poslovali z nepokritimi menicami, s prejemanjem plač, ki niso zaslužene, z obilnim jemanjem tam, kamor so malo vložili.

Slepi smo vsi, ko se pritožujemo nad onesnaženim okoljem, a sami iz dneva v dan na različne načine zastrupljamo sebe, druge, zrak, zemljo, vodo …

Slepi smo, ko očitamo državnim in verskim poglavarjem, zakaj ne naredijo več za mir, če pri tem sami živimo z nemirom v srcu, z neslogo v družini, v prepiru z okolico.

Znak slepote je verovati, da nam bo na svetu samo zato in takrat lepše, ko bomo imeli več strokovnjakov in učenjakov ter več strojev, računalnikov, robotov in sploh snovnih dobrin.

Slepi smo kristjani, ko mislimo, da je Bogu všečno naše obhajanje božiča ob polni mizi, pri topli peči in v prijetni družbi, če nismo nobenemu potrebnemu pomagali pogrniti njegove mize, nobenemu premraženemu zakurili peči in nobenemu osamljenemu stisnili roke.

Kdo ve, če nismo slepi tudi mi, ki pridigamo evangelij. Oznanjamo ga ubogim, a so naša bivališča, naša jedila, naša oblačila preveč podobna kraljevskim in premalo tistim, ki jih je nosil Janez Krstnik. Vsekakor se zavedam, da med te slepce spadam tudi sam. Pomagajmo (še posebej v tem adventnem času) drug drugemu odpirati oči.

po: p. F. Cerar