15.10.2022

Duhovna misel za 2. nedeljo med letom

folder

Lk 18,1–8

ZAOSTRENO VPRAŠANJE

Današnji evangelij pred nas prinaša misel: »Če že brezvestni sodnik pomaga do pravice nepoznani vdovi, čeprav samo zato, da se reši njenega nadlegovanja – kako bo šele Bog pomagal svojim izvoljenim, ki v stiskah in nadlogah k njemu kličejo.«

Tu se naše misli ustavijo. Izkušnja ne samo da ne potrjuje Jezusove obljube, temveč jo – tako se vsaj zdi – krepko pobija. V Stari zavezi zasledimo nemalo primerov, ko nemočni in stiskani človek kliče k Bogu, naj se zbudi in mu pomaga, a se Bog ne zbudi in ne pomaga.

Koliko bolnih danes kliče k Bogu, da bi jih rešil dušnega in telesnega trpljenja. Koliko staršev kliče k Bogu, naj njihove otroke odvrne s krive poti. Koliko nas je, ki že leto in dan kličemo k Bogu, naj že vendar zaustavi morijo vojn. Koliko škofov, duhovnikov in redovnikov dan in noč kliče k Bogu, naj obudi nove duhovne poklice … A se Bog dela gluhega, naših klicev kakor da ne sliši. Pušča nas čakati in kdo ve, kako dolgo nas bo še puščal. Vprašanje je še bolj zaostreno, ko jezus obljublja, da Bog z uslišanjem ne bo odlašal, temveč bo hitro pomagal. Kje je ta »hitro«?

V veri in zaupanju tistih, ki vztrajno – noč in dan – prosijo. Tudi če s telesnimi očmi uslišanja ne vidijo, ga vidijo z očmi vere. Prepričani so, da Bog vse vidi in vse vodi, da je vse v načrtih njegove ljubezni, da jim z vsem, kar se dogaja, želi nekaj povedati, da bo na koncu vse obrnil v dobro.

Kaj pa, če te vere ne bi imeli? Znašli bi se v deželi nevere. V tej deželi ni nikogar, ki bi ljudi očetovsko ljubil, ki bi slišal njihove klice, videl njihovo stisko, v nadlogah pomagal, hudo obračal v dobro. V tej deželi vlada le hladna in brezosebna usoda, ki se z ljudmi poigrava brez smisla, brez cilja in brez srca.

Zares, zaostreno vprašanje.                                                                                         

Po: Beseda da Besedo