22.09.2021

Posvetitev oltarja v cerkvi na Teharjah

 V nedeljo smo imeli na Teharjah res lep dan. Celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž je posvetil nov kamniti oltar, vanj vstavil relikvije bl. Antona Martina Slomška in bl. Alojzija Grozdeta ter nas v svoji homiliji bogato nagovoril. Dodajam nekaj slik, razlago oltarja, ambona in sedilij ter povzemam misli iz homilije.

folder

 

 V nedeljo smo imeli na Teharjah res lep dan. Celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž je posvetil nov kamniti oltar, vanj vstavil relikvije bl. Antona Martina Slomška in bl. Alojzija Grozdeta ter nas v svoji homiliji bogato nagovoril. Dodajam nekaj slik, razlago oltarja, ambona in sedilij ter povzemam misli iz homilije.

Gospod škof nas je spomnil, da sta oltar in ambon – poleg tabernaklja in krstnega kamna srce vsake cerkve – predstavlja srce skrivnosti naše vere! Zato je potrebno, da se jima s takšno ljubeznijo posvečamo – tako pri načrtovanju, izdelavi kakor tudi pri posvečenju!

 V nadaljevanju povzemam njegove misli:

Oltar nam v bogoslužju predstavlja Jezusa Kristusa, “vogalni kamen” Cerkve cf. Ef 2, 20), zato duhovnik pred in po vsaki sveti maši oltar poljub!. Ker so v oltar vgrajene tudi relikvije svetnikov in ko duhovnik poljubi oltar, poljubi tudi relikvije tega svetnika.

Spomnil nas je, da lahko na oltarju prepoznamo tri podobe:

Oltar nam je kot MIZA: spominja na zadnji večerjo – skrivnost velikega četrtka; spominja pa tudi na naše vsakdanje mize, kjer se hranimo – Kr. se nam daje v hrano našega življenja. Na to mizo odložimo svoje darove, ki smo jih prinesli.

Oltar nas spominja na KRSTNI KAMEN: Obred posvetitve posnema krst novega kristjana - škof zanj uporabi sveta olja in ga po koncu molitev prekrije z belim prtom . Kakor je za bogoslužne daritve potreben oltar, je za našo notranjo daritev potrebno srce, skrita soba, v kateri opravljamo svoje krstno – krščansko poslanstvo – svojo duhovniško službo.

Oltar nam predstavlja Kristusa, ki je dal in se daje za nas! Spominja na SKALO GOLGOTE in KAMEN GROBA – Vstopa v naše človeškost kot Jagnje, ki se daruje in sprejema naše življenje, da ga daruje Očetu!

V nadaljevanju je svoje razmišljanje povezal z evangelijem prejšnje nedelje, ko je Jezus učence in nas spraševal, za koga ga imamo, kako si predstavljamo našega Boga! Slišali smo Petra: To se ti ne sme zgoditi: ne smeš na križ, ne smeš na oltar, s teboj bomo samo, če boš zmagovalec … Ne misliš po božje, ampak po človeško.

Misliti po Božje nas uči prav skrivnost oltarja. Učenci so se tudi danes izdali, da mislijo po človeško: kdo bo prvi – kdo bo zase pobral največ, kdo bo boljši od drugih … Ko jih Jezus vpraša, o čem so se pogovarjali, jih je bilo sram, zato so molčali…

Kljub temu hodijo za Njim, čeprav razmišljajo kot svet – kot človek, ki je usmerjen nase, skrbi zase in je usmerjen k smrti – njegov cilj je imeti največ, biti prvi, biti zmagovalec sam. Na ta način žal pogosto razmišljamo tudi mi – smo kot učenci - hodimo z Njim, razmišljamo pa še vedno kot svet; stari človek ne more ljubiti in se darovati, ker misli le nase, ga je strah zase, ker ve, da bo prej ali slej umrl; oltar predstavlja prostor, kje lahko človek umre in se na novo rodi! – v krstnem studencu in v velikonočni skrivnosti! Vendar smo po človeško tega ne bomo mogli nikoli razumeti – da ljubezen, ki se daruje rojeva novo življenje, ki ne mine, ki izpolni človeško življenje že na tem svetu. To lahko prepoznamo na svetnikih!

Jezus vzame OTROKA in ga objame! Kdor SPREJME otroka v mojem imenu! Otrok je oseba, brez obrambe, slabotna. Ne more delati velikih stvari, se pa pusti objeti. Smisel življenja torej ni osvajati položaje, ampak pustiti se objeti Bogu in priznati lastno majhnost. Kdor ne prizna lastne krhkosti, se tudi ne pusti objeti Bogu.

SPREJETI Dar, ki nam ga Oče daje vsak dan! To nas bo spreminjalo. Sprejemanje spreminja človeka, bolj kot dajanje! S sprejemanjem drugega, postajam tudi sam Sin, ki sprejme darove Očeta. (Spomnimo se na priliko o izgubljenem sinu!) Ko se bomo odkrili, da smo ljubljeni Sinovi in Hčere, bomo najsrečnejši!

Ob sklepu pa nas je gospod škof povabil:  »Odprimo se tej skrivnosti in Svetemu Duhu, ki v tem trenutku napolnjuje to svetišče in sprejema naše darove!«

 

Sledil je pomenljiv obred, ki ga redko vidimo: škof je v oltar vložil relikvije bl. Antona Martina Slomška in bl. Alojzija Grozdeta, oltar mazili s sveto krizmo, na oltarju smo prižgali kadila in ga slovesno izročili v trajno bogoslužno rabo.

Lepo se zahvalim Bogu za ta lepi dan, škofu za izbrane besede in pomenljiv obred, vsem sodelavcem v bogoslužju, vsem, ki so obogatili dan tudi s svojimi darovi in izdelki  vsem dobrotnikom oltarja in župnije.

Naj to veliko delo res trajno združuje z Bogom in ljudmi med seboj v molitvi in sožitju dolga stoletja.

Miha Herman, župnik