06.02.2021

Duhovna misel za 5. nedeljo med letom

folder

Mr 1,29-39

JEZUS OZNANJA IN OZDRAVLJA

V današnjem evangelijskem odlomku nam evangelist Marko pripoveduje, kako je Jezus po čudežih ozdravljanja, ko so ga ljudje iskali, ker jim je bilo to zelo všeč, dejal: »Pojdimo drugam v bližnja naselja da bom tudi tam oznanjal, kajti zato sem prišel.« Ni bil potujoči zdravnik, temveč potujoči učitelj. Vendar se pri njem nauk ni nikoli ločil od življenja. Kar je govoril, je s svojim življenjem potrjeval. To doslednost Jezus pričakuje in zahteva tudi od nas.

Apostol Pavel je zapisal: »Če oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« Te besede veljajo tudi za vsakega izmed nas. Najprej tako, da evangelij vidimo, da ga oznanjamo z življenjem. Da ne živimo »na predalčke«: v enem je življenje čez teden, v drugem pa nedelja oziroma tista urica, ki jo posvetimo Bogu. Te besede na poseben način veljajo za tiste, ki imajo posebno nalogo oznanjati in vzgajati – to so starši, vzgojitelji. Sodobno vzgojeslovje, ki se mu učeno reče pedagogika, je pričelo širiti prepričanje, da moramo delati z otroki v rokavicah, na mehko. Tu je treba reči: po pameti! Vzgoja mora biti zasnovana na ljubezni, ljubezen pa včasih zahteva tudi odločnost, žrtev. Koliko je staršev, ki zaradi neke napačne ljubezni ne vršijo svoje dolžnosti vzgojitelja, ne oznanjajo evangelija, kakor ga svojim otrokom lahko oznanijo le oni. Manjka jasna, odločna beseda, manjka pa tudi zgled življenja.

Za starše, ki so po svojem stvariteljskem poslanstvu prvi vzgojitelji, pa tudi za nas vse velja: če evangelij oznanjamo le z lepimi besedami, trosimo suho listje; evangelij, ki se »utelesi« in oblikuje najprej naše življenje, pa je kvas prenove in življenjske svežine.                                                                                                                                              

                                                                                                                                                                           Po: S. Čuk