30.01.2021

"Kaj je to ? Nov nauk z oblastjo.

Misel ob evangeliju 4. navadne nedelje

Mr 1, 21-28
Vsi so ostrmeli, tako da so se med seboj povpraševali: "Kaj je to ? Nov nauk z oblastjo. Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni!"

1. Učil je, kakor kdor ima oblast in ne kakor pismouki.
Jezusov nastop v Kafarnaumu, sredi sinagoge, je takoj razburil duhove. Vsi poslušalci so hitro opazili njegovo drugačnost, posebej seveda najvplivnejši med njimi: pismouki. Sami so se imeli za potomce prerokov. Za edine, ki naj bi kompetentno in zato upravičeno razlagali božjo besedo. Jezusa že dalj časa niso trpeli: zaradi njegovega druženja z grešniki (2, 16); očitali so mu, da ima hudiča (3, 12). Končno so bili prav oni tisti, ki so ga obsodili na smrt (14, 1.43.53). S svoje strani pa je Jezus bil v nenehnem sporu z njimi. Pravzaprav so bili pismouki edina vrsta ljudi, ki jih ni prenesel (23, 14); ki je celo druge svaril pred njimi (12, 38). In to prav pred njimi, ki so vse svoje življenje posvetili študiju teologije in je njihova obrt postala govoriti o Bogu!
Zakaj? Ker so bili v svojem govoru neresnični. Hinavci. Pobeljeni grobovi. Zunaj lepi, znotraj gnili, mrtvi (23, 27). Govor o Bogu iim je postal sam sebi namen. Biznis. Prazen. Sebe pa so iz tega gorora spretno izključili. Njihov govor je izgubil vsako avtoriteto, oblast. Morali so torej priti v spor z Jezusom in ljudje so ga začutili.

2. "Kaj je to? Nov nauk z oblastjo." Tako si razlagajo ljudje, ko vidijo Jezusov način poučevanja. Jezus uči z avtoriteto. Ne samo iz tradicije in teorije kot farizej, ampak iz drugačnega ozadja, ki ga celo nečisti duhovi v strahu zaslutijo. Njegova beseda je učinkovita, dejavna. Srečanje z obsedencem, ta čudež osvoboditve človeka a njegove dejanske zasužnjenosti, je dokaz božje navzočnosti v Jezusu.
Prišel je čas odrešitve; se pravi, čas, ko naj bi ljudje pripadali edino Bogu in njemu samemu služili. Očistili naj bi se vsega, kar je emonsko, ali vsega, česar se človek v strahu tesnobno oklepa kot rešilne bilke, ki pa ga - ker ni Bog - le utesnjuje, veže in postopo razkraja.
V Jezusovem času je veljala miselnost, da so bolezni, posebej mentalne, posledica obsedenosti (zlih duhov). Prav tako so demonskim silam pripisovali tudi slepoto, epilepsijo, paralizo, histerijo in druge telesne hibe. Vsako takšno stanje je bilo, ne glede na moralno krivdo, posledica demonskih vplivov.
Jezus je takšno miselnost sprejel in znotraj nje deloval.
Ni šel mimo človeka v njegovi konkretni bedi: lakoti, bolezni, obsedenosti. Njegov nauk ni teorija. V njegovi drži do človeka odseva hkrati človeška skrb in božje delo. Zato osvobaja človeka vseh tistih sil, ki nasilno zasedejo njegovo notranjost, uničijo trdnost njegovega jaza in mu odvzamejo vso svobodo.
Kjer prihaja Jezus, demoni - Bogu in človeku sovražne sile beže.


3. Demoni, sile, ki nasprotujejo božjemu načrtu in uničujejo človeka, niso stvar mitološke preteklosti.
Sv. Avguštin priznava v svojih "Izpovedih", da se mu je njegova notranjost zdela - predno se je spreobrnil - podobna temnemu in umazanemu prostoru brez vsake luči. Razpet med gone, ki so ga vlekli sem in tja, ni našel pravega miru. Dokler ga Jezusova navzočnost v duši ni izpolnila s svetlobo.
Pred leti je izšla neka knjiga z naslovom "Ena beseda je spremenila moje življenje". Šestnajst oseb različnega spola, starosti in poklica je izpovedalo svojo izkušnjo, kako se je njih življenje spremenilo ob srečanju s čisto določeno svetopisemsko besedo. Božjo besedo, ki jih je nagovorila, so - v duhu starodavne prakse - v sebi ponavljali in ponotranjili. Postopno se je spremenilo njih življenje.
Eden izmed udeležencev, pisatelj, je svojo osvoboditev ob Jezusovi besedi izpovedal takole : "Živo sprejemanje božje besede je sčasoma izčistilo tudi moje notranje čute. Spregledal sem svoje izgovore, navidezne razloge in pretveze . . . Vsi tajni begi moje vsakdanjosti so se končali pod božjim pogledom. V tej luči je postalo očitno, kaj velja in kaj ne velja; kaj je od Boga in kaj je moje. Resnica, ki se mi je razodela, me je osvobodila, da sem mogel vedno znova stopiti na pot."
 

p. Lojze Bratina