23.01.2021

Sklepna misel za teden edinosti

SPRAVITI SE Z VSEM STVARSTVOM – »… DA BO MOJE VESELJE V VAS IN DA BO VAŠE VESELJE DOPOLNJENO« (Jn 15,11)

 UVOD Ko danes na praznik spreobrnitve apostola Pavla sklepamo teden molitve za edinost, naj nam bodo v spodbudo besede kardinala, ki vodi papeški svet za edinost. Takole je zapisal: »Moje delo ni vedno lahko, a je zelo lepo in me bogati. V tej službi sem večkrat doživel, da pri ekumenskem delu več prejmeš, kakor lahko daješ. Zavedam se, da obstaja v jedru en sam ekumenski minister, to je Sveti Duh. Mi pa smo samo bolj ali manj nebogljeno orodje.« Berilo: V Kristusu je vse utemeljeno (Kol 1,15–20)

NAGOVOR Bog je po Kristusu spravil s seboj vse stvarstvo. S krvjo njegovega križa je pomiril vse, kar je na zemlji in kar je v nebesih. Tako apostol Pavel v čudoviti hvalnici Božjega dela odrešenja. Sprava je osrednja beseda naše vere in tudi našega prizadevanja in molitve za edinost. Ekumensko gibanje teži k »spravi vseh 48 Osmi dan kristjanov v edinosti ene same in edine Kristusove Cerkve« (E 24). Sprava je pa tudi ena največjih zadev v našem osebnem, družinskem in narodnem življenju. Je le druga beseda za odrešenje, ki pa ni naše, ampak Božje delo. Je nekaj tako težkega, da je Boga stalo življenje. Milost odrešenja ni poceni ali »cenena milost«, je zapisal protestantski mučenec Dietrich Bonhoeffer, saj je Boga stala življenje. Sprava je vedno dogajanje med tremi, dogajanje v trikotniku: človek – človek – Bog. Ne more biti sprave, če v dogajanje ne pritegnemo Boga. Zato je edinost kristjanov končno Božje delo. Ta zavest je prevevala tudi škofe na 2. vatikanskem koncilu, ki so zapisali, da sveti načrt edinosti »presega človeške moči in zmožnosti. Zato koncil postavlja svoje upanje popolnoma v Kristusovo molitev za Cerkev, v Očetovo ljubezen do nas in v moč Svetega Duha« (E 24). Današnja prilika o gorčičnem zrnu nam razodeva skrivnost Cerkve, ki je tudi sredi tega sveta neznatna, kakor vsejano zrno ali kal Božjega kraljestva. Toda kal ima v sebi neznansko moč in obljubo rasti. Ponazarja skrivnost Jezusa, ki je prišel na svet kot majhen Bog, kot »božič«, nekje na pozabljenem, zakotnem obrobju velikega cesarstva. A ta neznaten otrok je potem nastopil svojo pot, na koncu katere se je izkazalo, da je on kralj, čigar »kraljestvu ne bo konca«. On je tisti, ki mu kličemo: »Edino ti si Sveti, edino ti Gospod, edino ti Najvišji«. Prilika o gorčičnem zrnu pa ponazarja tudi številne Jezusove izjave, ko govori, kako nekaj, kar je najmanjše, postane največje v njegovem kraljestvu. »Kdor se poniža kakor otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu.« »Poslednji bodo prvi.« »Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke.« Vse to je zakonitost gorčičnega zrna. »Najmanjše« postane »največje« prav zato, ker se je napravilo majhno in se postavilo na zadnje mesto. Jezus je v zemeljskem življenju zgled takšnega ravnanja. »Ponižal se je, zato ga je Bog povišal.« Podobno ravna tudi v svoji evharistiji: hostija je ta- 49 ko majhna, neznatna, zanjo zadostuje nekaj pšeničnih zrn. A kako velika je v resnici! To je najlepše povedala pesnica: »O hostija bela, ti nimaš meja. Ti nimaš globin, ti nimaš višin, o hostija mala, ti nimaš meja, saj sama si čudež, obsegaš Boga.« Po Kristusu je Bog spravil s seboj vse stvarstvo. V svojem križu je v korenini odpravil vsa nesoglasja, ki obstajajo v svetu, vsa izključujoča se nasprotja. Zato ob sklepu tedna molitve za edinost upiramo pogled v njegov križ. Križ je znamenje dvojne sprave: z Bogom in med ljudmi. Na njem je Jezus razširil roke v vesoljni objem vsega človeštva. Križ je kakor velik plus, ki ga je Bog postavil pred človeško zgodovino, pred vsa naša dejanja. Z njim izničuje vse naše minuse, naše grehe, in jih spreminja v pluse, v rešitev.

Oglejte si Posnetek ekumenskega bogoslužja ob sklepu tedna molitve za edinost kristjanov.           

Komisija za ekumenizem in medverski dialog