27.04.2019

Duhovna misel za 2. velikonočno, Belo nedeljo

folder

Jn 20,19–31

Mir vam bodi

Dvakrat zapovrstjo zaželi vstali Kristus svojim učencem mir (v Jn 20,19 in 20,21). To je nenavadno. Evangelist Janez naniza v tej sceni na velikonočni večer, kar se je zgodilo pri evharističnem slavju prvih kristjanov. Škof je vsako slavje namreč odprl s pozdravom: »Mir vam bodi!« in vsi verniki so vedeli, da je sedaj med njimi sam Vstali. Prav on jim bo sedaj govoril in jim izkazal ljubezen do konca, ki se je uresničljiva v njegovi smrti in vstajenju. Besede Janezovega evangelija so tako besede samega vstalega in poveličanega Gospoda. Te besede je govoril svojim učencem, preden je šel k Očetu; iste besede sedaj govori nam. To so besede ljubezni, ki izničijo mejo smrti, povezujejo nebo in zemljo.

Vstali zveličar nam ne govori samo takrat, ko smo zbrani za lomljenje kruha, ampak nam pokaže tudi svoje ranjene roke in stran. S prebodenimi rokami nam želi povedati, da je šel s svojimi rokami za nas v ogenj, da je storil to za nas – in da ima vedno nad nami svojo roko.

Rane, ki so prebodle naše roke, je nosil za nas: te rane na rokah nas spominjajo na vse udarce, ki smo jih dobivali od drugih;

na roke, ki so se nas oprijele in nas niso izpustile;

ki so nas pritisnile ob tla, nas tiščale k tlom, nas ranile;

naše roke so ranjene tudi takrat, ko nas kdo zavrne in noče sprejeti naše roke.

V vsaki evharistiji lahko izkusimo, da je Jezus vzel naše rane nase in jih je vtisnil v svoje roke. V budizmu pomenijo odprte roke, da Buda ni obdržal nobene skrivnosti zase. Tako tudi Jezus s svojimi rokami pričuje, da nam je vse razodel: ko nam v evharistiji pokaže svoje roke, nam želi povedati, da smo njegovi prijatelji.

 

Po: A. Grun, Izkusimo velikonočno veselje