01.12.2018

Duhovna misel za 1. Adventno nedeljo

folder

Lk 21,25–28.34–36

GOSPOD PRIHAJA

Beseda „advent“ pomeni „prihod“ ali „prisotnost“. V antičnem svetu je označevala prihod kralja ali cesarja v neko pokrajino. Kristjani pa z izrazom „advent“ označujemo prihod Boga in njegovo prisotnost v svetu. Gre za skrivnost, ki zaobjema ves kozmos in zgodovino in obsega dva vrhunska trenutka. To sta prvi in drugi Kristusov prihod. Prvi prihod je učlovečenje, drugi je njegova slovesna vrnitev ob koncu časov. Zato Cerkev Jezusov prihod pričakuje v čuječnosti in dejavnosti. K temu nas danes spodbuja Božja beseda, ki nam govori, kako naj se vedemo, da bomo pripravljeni na Gospodov prihod. V Lukovem evangeliju Jezus učencem pravi: »Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi ..., bedite in vsak čas molíte« (Lk 21,34–36). Torej, zmernost in molitev. Apostol Pavel dodaja povabilo k rasti v preobilju ljubezni, s katero naj ljubimo drug drugega in vse … tako da bi Gospod naša srca utrdil, da bodo neoporečna v svetosti (prim. 1 Tes 3,12–13).

Sredi pretresov sveta ali puščave brezbrižnosti in materializma kristjani prejemamo odrešenje od Boga in o njem pričujejo z drugačnim načinom življenja. Tako smo podobni mestu, ki stoji na gori. Skupnost vernih je namreč znamenje Božje ljubezni, njegove pravičnosti, ki je „že“ prisotna v zgodovini, ki pa „še ni“ popolnoma uresničena. Zato jo je treba vedno pričakovati, zanjo prositi in potrpežljivo in pogumno iskati.

V Mariji, ki v polnosti uteleša duha adventa, za katerega je značilno poslušanje Boga, je ena sama globoka želja izpolnjevati njegovo voljo, veselo služenje bližnjemu. Njej se pustimo voditi, da nas Bog, ki prihaja, ne bi našel zaprtih in raztresenih, temveč bo lahko v vsakem izmed nas vsaj nekoliko razširil svoje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.

Po: Benedikt XVI.