24.10.2020

Homilija za 30. navadno nedeljo.

30. NAVADNA NEDELJA,  DRAGI BRATJE IN SESTRE                 

           V današnjem evangeljskem odlomku je neki učitelj postave, pobožen farizej  vprašal Jezusa: Učenik, katera je največja zapoved?  Lahko bi tudi rekli – kaj je najpomembnejše v naši veri?  Vprašanje ni bilo neumestno, saj so judje poznali kar 365 (kot je dni v letu), zapovedi 248, kot je kosti v človeškem telesu. Sredi vsega tega je res težko izbrati, kaj je najpomembnejše. Kaj je Jezus odgovoril?

Presenetil je, ko je povedal, da je najpomembnejša zapoved: Ljubi!

Koga? Če ste pozorno prebrali ali poslušali, je Jezus omenil 3 osebe: ljubi Boga, bližnjega in sebe. 

Zanimivo: ni rekel boj se Boga, ni rekel poslušaj Boga, ni rekel ubogaj Boga. Rekel je »Ljubi«. To je veliko več kot vse ostalo, v tem je vključeno vse našteto in še veliko več. Kadar imamo koga radi, ko smo zaljubljeni v koga, tedaj postane vse drugače. Drugače misliš, delaš,  celo drugače spiš. Povsod se spomniš na tisto osebo, postane ti dragocena, najpomembnejša. Z ljubeznijo se pojavi tudi veliko skrbi: da ne bi kaj pozabil, da ne bi rekel kako besedo, ki bi ti jo lahko on ali ona zameril, za osebo, ki jo imaš rad nič ni težko; rad bi ji nekaj dal, nekaj žrtvoval…

Tako je Jezus rekel, da je najpomembnejše sploh – imeti rad. In če imamo radi Boga, mu ni težko nameniti nekaj minut (če bi le eno desetino časa, ki ga posvetimo prijateljem, posvetili Bogu).  Potem gotovo ne bi bile predolge molitve in maše.

Toda, to ni vse. Bog noče jemati, noče, da bi se obračali le k njemu, stran od ljudi. Bog ni ljubosumen na naše soljudi, ki jih imamo radi, če jih le imamo radi, kakor nas ima rad On: požrtvovalno in darujoče. Celo naroča nam, nam zapoveduje:  ne pravi: "Ljubite me, kakor vas ljubim jaz!", ampak pravi: "Ljubite se med seboj, kakor vas ljubim jaz.!" Žrtvujte se drug za drugega, kakor se jaz žrtvujem za vas. 

To preseneča in nas začudi. Toda Jezusova novost in izvirnost ni samo v tem, da je razodel in učil enotnost med tema dvema zapovedma. Nihče tega tudi ni živel tako popolno kot On. Pred Njim nihče na zemlji ni ljubil Boga s tako popolno ljubeznijo. Nikoli nihče ni tako ljubil ljudi. Nikoli prej in nikoli kasneje. Zato za kristjana ljubiti pomeni – bolj kot izpolnjevanje neke zapovedi – posnemati Jezusa v predanosti in v delih ljubezni.

Jezus  pa imenuje še tretjo osebo: ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.

Običajno pomislimo ob tem, da nas Jezus uči ljubiti druge, toliko, tako močno, kot sebe. To je že res, toda, v tem stavku lahko prepoznamo, da nas Jezus uči naj imamo prav radi tudi sebe. Je to sebičnost? No, saj bi bilo čudno, če bi sebe sovražili ali se ne marali. Ali je možno? Žal je možno, da sebe nimamo prav radi. Vsakdo, ki pretirano pije, drogira, kadi ali živi nezdravo, nima radi sebe; vsi ki se izpostavljajo veliki nevarnosti, nimajo radi sebe; tisti, ki ne skrbi za zdravje in za primerne pogoje tudi nima rad sebe.  

            Radi govorimo o težkem času, o ljudeh, ki živijo nevredno, ki so sebični,  težki, ki gledajo le na denar ali čast. Vidimo odtujenost;  zasvojenost, premalo duhovnosti, kulture in podobno. To nas pogosto jezi in skrbi.

Smo mi pripravljeni živeti drugače? Ali upamo ravnati boljše od drugih, od povprečja, od okolja?  Si upamo biti drugačni – v dobrem pomenu besede – pošteni in zvesti tudi tedaj in tam, kjer drugi niso;  si upamo povedati, da nam Jezus veliko pomeni, si upamo reči, da mi ni pomembno, da bom imel najnovejšo tehniko, ampak, da bi rad ostal zvest, čist in Bogu blizu? Si upamo reči, da bom kupil preprosto obleko ali manj drag stroj in bom raje dal nekaj za najbolj uboge? Bojimo, se da bi se nam smejali.

Včasih ni lahko, a je pogosto potrebno. Je možno. Imamo tudi veliko dobrih zgledov v svoji bližnji ali vsaj daljni okolici, veliko je dobrih ljudi, a jih svet pogosto ne opazi, ker tiho in mirno delajo. Dobro, brez hrupa in brez stremljenja za plačilo ali ugodnosti.

Krščanstvo je v prvih stoletjih močno spreminjalo tedanji svet od znotraj: ne z zunanjo močjo. V prvem berilu je danes zelo lep socialni apel: : »Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi…Če posodiš denar mojemu ljudstvu, ubožcu zraven sebe, mu ne bodi kakor oderuh, ne nalagaj mu obresti!

 In v 2. Berilu: In vi ste začeli posnemati nas in Gospoda: besedo ste sprejeli v veliki stiski in z veseljem Svetega Duha,–  tako da ste postali zgled vsem verujočim v Makedoniji in v Ahaji… «.

Ljubezen je močnejša od strahu. Imejmo radi Boga, bližnjega in sebe in upajmo si narediti dobre stvari. Tedaj bomo močnejši od tega sveta.

V oznanilih prejšnje nedelje ste videli zapisano, da je danes »Žegnanjska nedelja«. Spominja nas posvetitve cerkve, velikega truda faranov, ki so svetišče gradili in pa dejstva, da je ta stavba posvečena Bogu, ni le zbirališče ljudi, kot kaka dvorana, ampak je božje hiša, prebivališče Boga med ljudmi, svetišče, kjer v tabernaklju biva Bog. Mi sicer vemo, da je bila naša cerkev posvečena 2. 6. 1908, a se navadno tisto nedeljo ne spomnimo posebej, saj so včasih binkošti, včasih sklep verouka ali pa nedelja Rešnjega telesa in krvi. Tako se tudi mi pridružimo drugim župnijam, ki ne vedo točnega datuma in se tega spominjajo danes.