21.03.2020

Duhovna misel za 4. Postno nedeljo

folder

Jn 9,1–41

VZNEMIRJEVALEC VESTI

Jezus ozdravlja na sobotni dan. Njegove posledice opisuje tudi današnji evangelij. Ali se Jezus temu ni mogel izogniti? Kaj pa, če je tako ravnal namerno? Najbrž bo veljalo to slednje.

Jezus je namreč dobro poznal voditelje svojega naroda. Videl je njihovo zaverovanost v predpise, ki so jih razlagali z dlakocepsko natančnostjo. Njihova zaljubljenost v lastni prav ni trpela nobenih oporekanj. S sklicevanjem na Abrahama, Mojzesa in preroke so pokrivali lastno notranjo praznino. Gorečnost, ki so jo kazali za Boga, za ljudi in za postavo, je bila v resnici gorečnost zase. Če bi jim bilo do človeka, bi se veselili s sleporojenim, ko je spregledal. Če bi jim bilo do Boga, bi se mu zahvaljevali, da je poslal ljudstvu čudodelnika. Če bi jim šlo za postavo, bi razlagali njeno osvobajajočo moč.

Vsega tega v njih ni bilo. Jezus jih je hotel ozdraviti njihove zaslepljenosti. Omajati je hotel trdnost njihovega prepričanja, vsejati dvome v njihov prav, jih privesti do razmišljanja o njihovem ravnanju ter jih tako privesti do resnice, ki naj bi jih osvobodila. V Janezovem evangeliju skoraj ni strani, iz katere ne bi razbrali tega Jezusovega prizadevanja. Vemo, da ga je to pripeljalo na Kalvarijo. A prav Kalvarija je postala njegov najmočnejši, najglasnejši izziv, ki ni veljal le Judom, temveč je sčasoma postal izziv veljakom vsega sveta. Jezus je postal največji vznemirjevalec človeške vesti. Tistih, ki sebe postavljajo na mesto Boga in svoje zakone namesto Božjih.

Tak izziv naj bi bili kristjani današnjemu svetu. Manj naj bi se ukvarjali sami s seboj, manj naj bi sestankovali in razpravljali, več časa in moči pa naj bi porabili za to, da bi bili izziv, vznemirjevalci vesti. Povsod, kjer predpisi dušijo osebno svobodo, kjer mir in pravičnost trpita nasilje, kjer je zapostavljen človek, pa četudi v lastnih vrstah. Izziv, ki ne da miru, ki sili k razmišljanju. Pa čeprav pripravlja novo Kalvarijo.

Po: Beseda da Besedo