16.11.2019

Duhovna misel za 33. nedeljo med letom

folder

Lk 21,5–19

STANOVITNOST

Ob branju današnjega evangelija se morajo razbliniti vsa pričakovanja – če jih kdo sploh še goji – da si bo človeštvo kdaj na zemlji uredilo raj ali da bo z razvojem znanosti in tehnike napredovalo tudi v urejenosti medsebojnih odnosov. Jezus nam napoveduje vse kaj drugega. Pripravlja nas na težke čase, a nas obenem poučuje, kako naj, ko pridejo, ravnamo.

Pravi, da se bodo pojavljali lažni preroki in napovedovali skorajšnji konec. Kakor da je videl tiste, ki nas nadlegujejo pred hišnimi vrati ali nam na uličnih križiščih ponujajo svoje branje. Jezus pravi, naj jim ne verjamemo in naj ne hodimo za njimi.

Vse hudo se mora zgoditi, a še ne bo konec. Kaže, da mora človeštvo izčrpati vse možnosti, ki jih daje ljudem svobodna volja. Izdivjati se mora v sovraštvu, hudobiji in prelivanju krvi, prebiti se mora skozi vse temine zmot, neznanja in iskanja, zemljo mora prepojiti s solzami in znojem, zasejati jo mora z vsemi semeni dobrote, ljubezni, potrpljenja in odpuščanja. Doslej se to še ni uresničilo.

Kristjan naj vse to ve, zato naj se ničesar ne ustraši in se ničemur ne čudi. Nič ga ne sme premotiti in presenetiti.

»Od templja ne bo ostal kamen na kamnu,« pravi Jezus. Naj se izkaže, da Bog noče biti vezan na noben kraj, na nobeno zgradbo in na nobeno umetnino. Pravi častilci se morajo naučiti moliti Boga v duhu in resnici.

Stanovitnost, ki nam je potrebna, ni brezdelje ali brezbrižno čakanje, kaj se bo zgodilo. Je vztrajna uporaba vseh zmožnosti duše in telesa, da bi se z lučjo in močjo evangelija dvignili nad grozote, ki jih je sposobna pripraviti nepreračunljiva narava, in da bi prerasli vse podlosti, ki jih je sposobno skotiti srce z razumom obdarjenega bitja, ki se imenuje človek. Po: Beseda da Besedo