Duhovna misel za 12. nedeljo med letom

Mr 4,35–41

ALI ŠE NIMATE VERE?

Današnji evangeljski odlomek se zdi prava provokacija. Učenci se mučijo, da bi vihar ne potopil čolna, Jezus pa spi. Še več, ko ga vseeno prebudijo, jim očita, da so strahopetni in brez vere. Kaj hoče reči s tem? Naj tudi oni počivajo in verjamejo, da se bo vse samo naredilo? Mar ne pravi celo pregovor: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Za kaj pravzaprav gre? Kaj naj bi pomenilo to Jezusovo spanje in v čem je zgrešeno delovanje apostolov?

Če pogledamo še enkrat v čoln, bomo videli, kako si apostoli predstavljajo, da je vse v njihovih rokah. Tako so zaposleni s svojimi strahovi, da pozabijo celo na to, da je na krovu z njimi Bog sam. Jezusov očitek, ali še vedno nimate vere, je v prvi vrsti opomin, naj ne pozabijo na Božje načrte in Božjo bližino.

Drugi opomin, ki ga daje Jezus učencem, je povezan z reševanjem težav. Ne smemo pozabiti, da brez njega ne moremo storiti ničesar. Bog je, ki vse rešuje, na nas je, da si prizadevamo in zaupamo.

In še tretji poduk: Občestvo! Tudi Jezus je del posadke, zakaj so v strahu pozabili, da bi ga tako pritegnili k iskanju rešitve. Kakor Peter so tudi drugi apostoli še vedno zaverovani v svoje moči, občestvo jih ne prepriča.

Ko Jezus stopi v življenje apostolov, se vse spremeni. Nam je to danes opomin in vabilo:

- Vera je v tem, da vse svoje načrte uravnavamo ob njem.

- Vera je v tem, da tudi težave rešujemo z njim, ki naše stiske pozna in nam želi pomagati.

- Vera je v občestvu. Kjer se dva ali trije združijo v molitvi, tam je Bog med njimi.

Jezusov očitek: »Kaj še nimate vere?« pomeni izziv k globljemu dojemanju sveta in stvari. Ne k dodatnemu brezglavemu hitenju, niti k lenarjenju, ampak k premisleku, kje je v našem življenju Bog in kje so bližnji.

Po: E. Mozetič