Zadnje objave
- Preskoci ta meni
- Oznanila za 2. Nedeljo jEZUSOVEGA KRSTA za župnijo Teharje in za župnijo sv. Lovrenc
- Duhovna misel za nedeljo (Jezusovega in našega) krsta
- Oznanila za 2. Nedeljo po božiču za župnijo Teharje in za župnijo sv. Lovrenc
- Duhovna misel za 2. nedeljo po božiču
- Oznanila za Nedeljo svete družine za župnijo Teharje in za župnijo sv. Lovrenc
- Duhovna misel za Nedeljo svete družine
- Oznanila za 4. Adventno nedeljo za župnijo Teharje in za župnijo sv. Lovrenc
- Duhovna misel za 4. Adventno nedeljo
- Oznanila za 3. Adventno nedeljo za župnijo Teharje in za župnijo sv. Lovrenc
- Duhovna misel za 3. Adventno nedeljo
- Oznanila za BREZMADEŽNO - 2. Adventno nedeljo za župnijo Teharje in za župnijo sv. Lovrenc
- Duhovna misel za BREZMADEŽN0 2. Adventno nedeljo
- Oznanila za 1. Adventno nedeljo za župnijo Teharje in za župnijo sv. Lovrenc
- Duhovna misel za 1. Adventno nedeljo
- Oznanila za Nedeljo Kristusa Kralja za župnijo Teharje in za župnijo sv. Lovrenc
Duhovna misel za 11. nedeljo med letom
Mr 4,26–34
BOŽJE KRALJESTVO KLIJE IN RASTE
Prva prilika o človeku, ki vrže seme v zemljo, se zdi, da govori o nepredvidljivosti in Božji logiki Božjega kraljestva. Človek nima oblasti nad rastjo in njenimi zakonitostmi. Bog je postavil merila, po katerih stvari tečejo v svojo smer.
Druga prilika o gorčičnem zrnu, pa mi govori o neverjetnih razsežnostih, v katere se zrno razvija. In mogoče spregovori še o cilju rasti božjega kraljestva: da zavaruje ptice in jim daje prostor. Po človeških merilih se neverjetno drobno seme spremeni v ogromno drevo.
Božje kraljestvo verjetno ni mišljeno v prvi vrsti za naravo, iz katere so primere vzete, ampak za naju, ki to poslušava - zate in zame. Božje kraljestvo naj bi se razmahnilo najprej v nas samih in od tu naj bi prehajalo na druge. Kako?
S prav takšno nepredvidljivostjo, s kakršno raste bilka iz zrna in v podobno norih dimenzijah. Ob tem pa se pri ljudeh zelo pogosto srečam z neverjetnim odporom. Ne vem ravno, zakaj? Ko spodbujam k rasti, največkrat doživim odpor bližnjega. Ko o nekom govorimo, pogosto sogovornik reče, da iz onega, o katerem teče beseda tako ali tako ne bo nič.
In kje je vera v Božje kraljestvo, ki klije in raste, da sami ne vemo kako? Zakaj ne prosimo, naj Bog ustvarja Božje kraljestvo, naj daje rast in prebuja hrepenenja. Zakaj mi sami zatremo vsa hrepenenja s tem, da vase in v drugega ne verjamemo?
Ob priliki se sprašujem: Kako da človek ne vidi čudovitih možnosti, ki so še pred njim? Mar ni bolj žalostno, če moram reči, da sem na cilju in ničesar več ne morem? Ali ni lepše, da si lahko o sebi predstavljam, da lahko ustvarim še veliko. Ne nazadnje, kako pa naj vem, da je z mojo rastjo že konec. Če sem dosegel podobo zrelega klasa, še ne pomeni, da je z menoj konec. Zagotovo sem poklican, da padem v zemljo, in dam ponovno življenje tolikim zrnom, da zorimo v ljubezni, v potrpežljivosti, v modrosti, globini, veri… Po: E. Mozetič
Fotografije
