Duhovna misel za 6. VELIKONOČNO NEDELJO

Jn 15,9–17

OSTANIMO V NJEGOVI LJUBEZNI

Povabilo današnjega evangelija se zdi zelo jasno: Ostanite v moji ljubezni! Zakaj nas Jezus vabi k temu? Odgovor je v besedah: da bo naše veselje dopolnjeno in da obrodimo sad. Mar si tega ne želi vsak od nas? Biti vesel in rodoviten!

Kako naj to dosežemo? Jezus pravi: »Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni.« Kaj so Jezusove zapovedi, ki naj bi se jih držali? Najprej nam najbrž pride na misel deset Božjih zapovedi. Jezus pa jih dopolnjuje, ko pravi: To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Kako nas je Jezus ljubil?

Njegovo ljubezen lahko spoznamo, ko razlaga o svojem odnosu do učencev. Slišali smo, da pravi: Vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Tako lahko razumemo, da je zanj zelo pomembno, da ustvari tako tesen, intimen prijateljski odnos, v katerem deli vsa svoja spoznanja in svoje življenje. Ljubiti, pomeni zanj, deliti sebe in svoje življenje.

Če je prvo njegovo načelo bližina, je drugo, ki ga lahko razumemo iz istega odlomka, da Jezus ne živi zase, ampak za druge. Življenje daje za prijatelje. Ne vrti se okrog tega, kaj bodo naredili z njim bodisi učenci bodisi sovražniki, on daje življenje za svoje prijatelje.

Kaj je vodilo njegove ljubezni, pa nam pove, ko svoje življenje končuje. Po eni strani pravi: da je prišel, da izpolni Očetovo voljo, po drugi pa, da izpriča vso resnico. Lahko bi rekli, da je prišel, da sporoči vse, kar je izvedel od Očeta, in da vse to tudi izpolni. Vedel je, da se bo s takšno držo mnogim zameril in da bo nastal med ljudmi razdor, a Očetova volja in resnica sta vedno vodili njegove odnose.

Jezus v ljubezni prinaša mir, ki ga svet ne more dati. A ta mir ni lažen, je mir srca.

V mesecu maju prosimo devico Marijo, ki je resnično živela v Božji ljubezni, naj nam s svojo priprošnjo pomaga živeti po svojem zgledu in po zgledu svojega Sina. Da bomo ostali v njegovi ljubezni.                                                                                                                                                                                                     Po: E. Mozetič