06.04.2024

Duhovna misel za 2. VELIKONOČNO NEDELJO

folder

Jn 20,19–31

»MOJ GOSPOD IN MOJ BOG«

»Moj Gospod in moj Bog!« Tako je ob srečanju z vstalim Jezusom zaklical Tomaž. Jezus pa mu je na to rekel: »Ker si videl, Tomaž, veruješ. Blagor tistim, ki ne vidijo in verujejo!«

Vera je Božji dar. Vera je milot. Rane, ki jih je Tomaž videl in otipal, so ga le razpoložile in pripravile, da se je odprl in zaupal vstalemu Odrešeniku. Tomažev dvomljivi in kritični duh daje trdno utemeljenost tudi naši veri v vstalega Zveličarja. Mi verujemo v Vstalega, ker zaupamo v pričevanje očividcev – apostolov, ki imajo dokaze za svojo vero. Nočemo biti podobni pismoukom in farizejem, ki so imeli mnogo dokazov za Kristusovo božanstvo, in vendar niso verovali. Za verovanje nam niso dovolj samo dokazi. Farizeji so celo nasprotno, kljub mnogim čudovitim delom, ki jih je Jezus storil, še bolj oslepeli in ostali zakrknjeni v neveri. Zato je Jezus tudi Tomažu očital, da se je preveč zanašal na osebna izkustva, premalo pa na njega samega in na pričevanje očividcev, in blagroval tiste, ki verujejo Besedi in pričam.

Do vere gre pot le prek križa. Tomaž je iskal in našel pot k veri preko ran na Križanem. V tem se močno razlikuje od nas. Križ – pa naj bo to Kristusov ali tisti, ki ga mora nositi vsak izmed nas, nas velikokrat odbija in nam jemlje vero. Sprašujemo se, kako more Bog dopustiti trpljenje ali preslišati vpitje ubogih. Tomaž je našel pot k veri, ker je sprejel stvarnost križa in globine ran, ki jih je ta križ prinesel.

Bratje in sestre, molimo drug za drugega, da bomo vsi jasno gledali na življenje z vero. Z njo sprejemali vse križe in rane ter vero preko tega vsak dan znova tudi krepili. Tako bomo postajali žive priče Vstalega in njegove neskončne ljubezni tudi v današnjem svetu.                                                                                                                                                                            Po: Bogoslužno leto B