Duhovna misel za 6. nedeljo med letom

Mr 1,29–39

»BODI OČIŠČEN!«

Gobavec iz evangelija je človek brez upanja, brez rešitve. V judovstvu je vsak dotik s smrtjo pomenil nečistost in prepoved udeležbe pri bogoslužju ter potrebo po očiščenju. Za gobavca očiščenje ni več mogoče, ker nosi smrt na sebi in se je ne more rešiti; zato ostane trajno nečist in izobčen. Le Božji poseg ga lahko reši.

Zato je podoba tistih naših situacij, v katerih se zavemo, da nas jih lahko reši le Bog. Če živiš dolgo kot izobčenec, ko ti dolgo dopovedujejo, da nisi v redu, začneš na koncu v to verjeti tudi sam. Verjameš, da nisi vreden ljubezni in da zate ni izhoda. Verjameš celo, da tudi Bog noče imeti nič več s teboj.

Ko ta gobavec sreča Jezusa, ga prosi, če ga slučajno hoče ozdraviti, če je tudi zanj kaj prostora v Božjem usmiljenju. Jezus poudari, da ta ozdravitev ni slučajna, ampak je izraz jasnega Božjega hotenja: »Hočem!«

Ob tej ozdravitvi sem se zavedel, da me Jezus uči, biti pripravljen sprejeti vsakršno situacijo, če želim komu pomagati.

Gobavec je točno vedel, kaj je njegovo zlo in česa bi ga naj Jezus očistil. Prošnja gobavca »če hočeš, me moreš očistiti« izraža njegovo globoko zaupanje v Jezusa in njegovo moč. Gobavec ve, da ga Jezus lahko, da ga hoče in da ga more očistiti. In samo Jezus ga lahko ozdravi, saj so veljali gobavi za mrtve. In kdo lahko obuja od mrtvih? Samo Bog!

Ob dejstvu klicanja gobavca, če hočeš me moreš očistiti, je na mestu, da se vprašam: Kateri greh pa mene ovira danes? Ga poznam? V to področje moram klicati Jezusa in ga prositi, da me očisti. Jezusa nobena nečistost, noben greh ne more zadeti, on pa lahko vse nečistosti odstrani od ljudi, ki se mu približamo. Samo Jezus lahko v meni obudi novo življenje. Jezusova čistost in svetost je nepremagljiva. Tako kot je Jezusov dotik, Jezusova beseda “Hočem, bodi očiščen!” očistila gobavca, tako lahko očisti danes tudi mene in tebe. Jezus me lahko, hoče in more očistiti.                                                         

                                                                                                                                     Po: E. Mozetič