Duhovna misel za 4. Velikonočno nedeljo, nedeljo Dobrega pastirja

Jn 10,1–10

KAKŠEN JE NAŠ ODNOS?

Današnji evangelij pred nas prinaša prizor pastirja in ovac. Na mestu je, da se vprašamo, kakšen je odnos med pastirjem in ovcami?

Ovca je odvisna od pastirja, vendar tudi pastir od ovac. Kljub temu da živita vsak svoje življenje, sta drug na drugega navezana in drug drugemu dajeta življenje.

Če pa preidemo na odnos Jezus in mi, lahko temu dodamo še eno stopnjo, ki je v prispodobi ne moremo najti. Učenci so se navezali na Jezusa, a ko je moral oditi od njih, jim je povedal, da je nastopil čas, da se od njih oddalji in da postanejo samostojni. Nazadnje jim naroči, naj prevzamejo njegovo mesto na čelu velike črede, ki je Cerkev. To pa je podoba, h kateri nas vabi Jezus.

In kje smo mi? Imamo dvoje: čredo in pastirja! Pomislimo: kateremu občestvu zares pripadamo in kateremu pastirju sledimo? Zdi se, da moramo ponovno ovrednotiti to dvoje. Najprej so tu naše družine. Mož in žena sta drug drugemu pastirja in drug drugemu ovci. Za pristen odnos je potrebno troje, in sicer, da:  žene vztrajate v tem, da vabite može v svoj čustveni svet in da vas možje zmorejo razumeti; da se možje ne odpoveste trdni moški logiki in verjamete, da vas žene lahko razumejo in vi njih; da sta oba ustvarjena za enako veselje nad drugim, kot je veselje med dobrim pastirjem in ovco. Da sta drug drugemu dar, se drug drugega veselita, sta si v blagoslov.

Temu lahko dodamo še otroke: Otroci, vaši pastirji so vaši starši, in to do smrti. To velja za oboje! Ni prav, da se starši odpoveste temu, da bi razumeli svoje otroke, kajti ko se to zgodi, je zrušeno zaupanje otrok do vas. Učitelj mora razumeti učenca, potem mu je lahko učenec pokoren.

Prav tako se verniki ne smete odpovedati pričakovanju do svojih duhovnikov, da smo dobri pastirji, mi pastirji, pa smo dolžni vztrajati v tem, da ste dobri verniki.

Kako preprosta stvar pa najbrž precej v krizi. Poskušajmo današnje Jezusove (evangeljske) vzpodbude prenesti v vsakdanje življenje.                                                                        

                                                                                                                                                Po: E. Mozetič