22.10.2022

Duhovna misel za 30. nedeljo med letom

folder

Lk 19,1–10

Vzvišensot ali ponižnost?

»Samoprevara je v nekem pogledu večje zlo kot greh. Spreobrnitev lahko zabriše greh, ovira temu pa je zaslepljenost. Pravega farizeja ne poboljšaš.« Tako je o »svetem možu« iz današnjega evangelija zapisal nemški bogoslovni profesor Janez Krstnik Hirscher. Drugo ime za farizeja je hinavec, licemerec, svetohlinec, človek z dvema obrazoma. Eden – brez gube in madeža – je za javnost, drugi, ki ga skrbno skriva, pa je njegov pravi obraz. Tega gotovo pozna Bog, najbrž pa tudi tisti, ki živijo ob njem.

V današnjem evangeliju si nasproti stojita dva moža – farizej in cestninar – ki sta prišla molit v jeruzalemski tempelj. Prvi je pripadnik stranke najbolj pravovernih Judov, ki so do potankosti poznali vsa določila Mojzesove postave in jih tudi izpolnjevali. Cestninar pa je eden nižjih davčnih uradnikov, ki so na mitnicah pobirali pristojbine za ceste in mostove. Pri ljudeh so bili osovraženi, ker so bili v službi rimskih okupatorjev, pa tudi zato, ker so pogosto bili sleparji. Za farizeje so bili cestninarji najslabši med ljudstvom – drhaljo.

Farizej se ima za svetega in na to svojo svetost je silno ponosen. Pred Bogom se širokousti s svojimi dobrimi deli. V besedah še nekako priznava, da ni dober sam od sebe, zato pravi: »Bog, zahvalim te.« Vendar pa svoje zasluge razklada pred Bogom kot kramar svoje blago. Boga nič ne prosi, kakor da ničesar ne potrebuje. Povsem drugače se obnaša cestninar. V svoji kratki molitvi se sklicuje na Božje usmiljenje. Išče odpuščanje grehov pri Bogu, ker ve, da bo obogatel, če bo s kesanjem in z iskreno ponižnostjo izpraznil svoje srce. Potem bo v njem spet prostor za Boga in za ljudi.

»Dva človeka sta se vračala iz templja: farizej in cestninar,« razmišlja ob evangeliju pater Lojze Bratina. »Farizej se je vračal takšen, kakršen je prišel. Drugače pa cestninar: prišel je slaboten, vrača se okrepljen; prišel je ubog, vrača se obdarjen; prišel je duševno omajan, vrača se ozdravljen.« Bistveno vprašanje pri tem pa je: kakšen se danes vračam jaz iz našega templja, iz naše cerkve: vzvišen ali ponižen?

                                                                                                                                     Po: S. Čuk, Misli srca