03.09.2022

Duhovna misel za 23. nedeljo med letom -

folder

Lk 14,25–33

SPREJETI SVOJ KRIŽ

 

Krščanstva ne moremo vzeti lahkomiselno. Jezus nas opozori pred skušnjavo, da bi udomačili vse in da bi iz vere ter Boga samega naredili eno od številnih sestavin velikega koktajla življenja. Za praznike in nekatere pogrebe gremo k maši, morda damo tudi kakšen dar za Cerkev in smo prepričani, da smo naredili celo več, kot smo bili do nje dolžni narediti. Vera je torej postavljena v svojo nišo poleg ostalih niš, ki so morda precej širše in jih predstavlja služba, zaslužek, politika, zabava, šport, lov, ribolov in tisoč drugih stvari.

Predvsem recimo eno stvar: človek, ki tako govori, ki zahteva, da bi bil ljubljen bolj kot oče, žena, otroci, je prenapet blaznež ali pa je Bog. Samo malo je treba pomisliti in zlahka ugotovimo, da srednje poti ni.

Potrebno je poudariti, da bi bilo zelo zgrešeno misliti, da ljubezen do Kristusa vstopa v konkurenco z različnimi človeškimi ljubeznimi: do staršev, do sozakonca, do otrok ter do bratov in sester. Kristus ni »tekmec v ljubezni« do nikogar in ni na nikogar ljubosumen.

Ljubezen do Kristusa ne izključuje drugih ljubezni, ampak jih ureja. On je namreč tisti, v katerem vsaka pristna ljubezen najde svoj temelj in svojo oporo ter potrebno milost, da bi jo lahko živeli do zadnjih globin.

Kristus nikogar ne slepi in tudi nikogar ne razočara; zahteva vse, ker hoče vse dati; pravzaprav je vse dal. Marsikdo bi se lahko vprašal: toda kakšno pravico ima ta človek, ki je živel pred dva tisoč leti v nekem temačnem kotu zemlje, da od vseh zahteva to absolutno ljubezen? Odgovor, ne da bi ga šli iskat ne vem kam daleč nazaj, najdemo v njegovem zemeljskem življenju, ki ga poznamo iz zgodovine: on je prvi, ki je za človeka dal vse. »Vzljubil nas je in je daroval sam sebe za nas.«

In še nekaj je pomembno: Jezus ni prišel, da bi pomnožil človeške križe, ampak, da bi jim dal smisel. Upravičeno je bilo rečeno, da »kdor išče Jezusa brez križa, bo našel križ brez Jezusa«, kar pomeni brez moči, da bi ga mogel prenašati.

Po: E. Mozetič