18.06.2022

Duhovna misel za 12. Nedeljo med letom

folder

Lk 9,18–24

kdor ga želi spoznati, mora za njim

Zanimivo, s čim Jezus povezuje vprašanje: Kaj ljudje pravijo, kdo sem? Petrov odgovor, da je Božji maziljenec, pojasni z razlago, da bo Sin človekov zavržen in umorjen. Torej je z odgovorom, kdo je on, najtesneje povezano njegovo trpljenje. Še več. Kdor ga bo hotel spoznati, bo moral po isti poti za njim, zato pravi: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« Križ je najpomembnejše znamenje Božjega sina, pa tudi vseh njegovih učencev. Nam je to res tako jasno? Zdi se, da smo Jezusovo trpljenje ločili od njegovega življenja. Kot da je trpljenje nek dodatek k njegovemu sicer uspešnemu oznanjevanju. Pa ni! Križ se za Jezusa ni začel na veliki četrtek, ampak z njegovim rojstvom!

Občutek imam, da je današnji odlomek šibka točka našega oznanjevanja. Ne 'paše' nam, da sta hoja za Jezusom ter življenje v resnici in ljubezni tesno povezana s trpljenjem. Zato smo križ pribili na stene in ga razumemo kot neposrečen konec Jezusovega življenja. V naših glavah in v našem oznanjevanju bomo morali to spremeniti. Nenazadnje je vse pošteno človekovo življenje povezano s križem. Zakaj tega ne bi mogli razumeti in sprejeti? Otrok bi čokolade raje ne delil z drugimi, pa če hoče biti resnično človek, se mora tega naučiti. Vsi bi pogosto raje počivali kot pomagali, pa je spet potrebno naložiti križ odpovedi. Radi bi, da bi se kaj naredilo samo, a moramo pljuniti v roke in spet smo pri križu. Beg pred križem se vsepovsod odraža kot lenoba in lagodje. To ni življenje resničnega kristjana! In prav tega je danes vsepovsod polno. Ko pa govorimo o zavzetem vztrajanju v resnici in ljubezni, bomo doživljali nasprotovanje in preganjanje. Dejstvo je, da bo tisti, ki hoče iti za Jezusom, trpel enako nasprotovanje kot on.

Kljub temu da pomeni biti Jezusov učenec izgubiti življenje, pomeni tudi življenje najti: Če bomo hodili za njim, bomo v sebi našli mir.                                                                                                                                                                                                                                                                                              Po: E. Mozetič