04.06.2022

Duhovna misel za Binkošti

folder

Jn 14,15–16.23–26

DAROVI SVETEGA DUHA

Med podeljevanjem zakramenta »krščanske zrelosti« škof z iztegnjenimi rokami moli nad birmanci: »Gospod Bog, pošlji jim Svetega Duha Tolažnika; podeli jim duha modrosti in umnosti, duha sveta in moči, duha vednosti in pobožnosti; napolni jih z duhom Božjega strahu.

V tej molitvi je naštetih vseh sedem darov Svetega Duha, ki jih kristjan potrebuje, da more zvesto opravljati svoj življenjski poklic. Ti darovi ne smejo biti zakopan zaklad, temveč bogastvo, ki nam pomaga pravilno oblikovati naše življenje. Štirje krepijo našo pamet; to so dar modrosti, umnosti, sveta in vednosti. Modrost življenja je v tem, da se odločamo za dobro po svoji vesti, ki je glas Boga v srcu slehernega človeka. Umnost, pomeni umevanje – razumevanje Božjih resnic in pravil; vednost pomeni napredovanje in rast v tem spoznanju.

Dar sveta pa je potreben predvsem odraslim, da znajo svetovati tistim, ki sami ne najdejo prave poti. Dobro vemo, da v nekem pomenu vsi svetujemo ali svetimo drug drugemu, če živimo iz moči darov Svetega Duha, življenjsko povezani z Bogom. Zadnji trije darovi moči, pobožnosti in strahu Božjega pa se nanašajo bolj na voljo. Pomagajo nam k vztrajnosti, ki je zelo pomembna lastnost v odnosu do Boga in do ljudi, dejansko je isto kot zvestoba. Dar moči nas krepi, da moremo premagati vse slabo in hudo, ki je v nas in okoli nas. Dar pobožnosti nam ohranja otroško zaupno srce in pripomore, da je naša pobožnost življenjska. To pomeni, da se ne posuši na cerkvenem pragu, temveč napaja vsa naša drobna dejanja. Strah Božji je spoštljivost pred Bogom in ne trepetanje pred njim. Saj je Bog vendar naš prijatelj!

Sveti Duh je predvsem Duh ljubezni. Ljubezen prežene strah, piše apostol Janez. Ljubezen vliva človeku pogum in moč; človeka povsem spremeni. Če imamo v svojem srcu ljubezen, potem nam nobena stvar ni pretežka. Če se bomo dali voditi Duhu, bomo sposobni velikih dejanj.                                                                                                                               Po: S. Čuk, Misli srca