09.04.2022

Duhovna misel za Cvetno nedeljo 2022

folder

Lk 22,14–23,56

KRIŽANI KRISTUS DAJE SMISEL KRIŽU

V teh dneh, še posebej ob prebiranju pasijona, v ospredje stopa pomen in vrednost križa. Ta sicer nikakor ne more biti znamenje ločitve in razdora, temveč samo znamenje povezovanja. Križ namreč povezuje ljudi med seboj (simbolika prečnega kraka) ter z Bogom (simbolika navpičnega kraka). Vendar križ ni samo znak, temveč tudi zgovorna in prepričljiva prižnica: uči nas darovanja in žrtve, brez katere ni prave ljubezni. Prav ta smisel in namen ima križ na stenah naših stanovanj. Kjer člani družine mimo križa ne hodijo brezbrižno, ampak se ob njem zbirajo k molitvi in iščejo moči v urah preizkušenj, tam postane križ šola velikodušnega darovanja; tam se ohranja čut za duhovne vrednote, ki dajejo človekovemu življenju pravi smisel.

Verujočemu človeku pa križ ponuja tudi odgovor na eno najtežjih vprašanj, s katerim se prej ali slej sreča vsakdo: Čemu trpljenje? Zakaj morajo trpeti tudi nedolžni ljudje? To so vprašanja, ki od nekdaj mučijo človekovo pamet in srce in na katera je mogoče dati le delne in teoretične odgovore. Za mnoge je vprašanje zla in trpljenja ugovor zoper Božjo previdnost, če ne celo povod za zanikanje obstoja Boga. Resničnost križa tedaj postane pohujšanje, ker je to križ brez Kristusa – najtežji in najbolj neznosen, včasih do tragičnosti strahoten.

Križ s Kristusom pa je veliko razodetje smisla bolečine in vrednosti, ki jo ima bolečina v življenju in v zgodovini. Kdor razume križ in se ga oklepa, stopi na pot, ki je povsem različna od tiste, ko človek postavlja Boga na zatožno klop ali ga zanika. V križu najdemo spodbudo za nov vzpon k Bogu po Kristusovi poti, ki je prav pot križa. Križ je dokaz neskončne Božje ljubezni. Križ nas vabi da na ljubezen odgovorimo z ljubeznijo.

V teh dneh smo povabljeni, da se zazremo v Kristusa, ki nas je tako ljubil, da je za nas umrl na križu. Križ je torej znamenje ljubezni do konca. Naj se njegova ljubezen preko nas in naših preizkušenj razliva tudi na druge.                                                                  

                                                                                                                                                                                                                                            Po: S. Čuk, Misli srca