26.02.2022

Duhovna misel za 8. Nedeljo med letom 2022

Lk 6,39–45

KO GLEDAŠ IVER PRI DRUGEM, SVOJEGA BRUNA NE VIDIŠ?

Dva odlomka Božje besede, ki se bereta na 8. navadno nedeljo, imata skoraj enak naslov oz. vsebino. Prvo berilo iz Sirahove knjige in pa odlomek iz Lukovega evangelija. In najbrž poznate slovenski pregovor, ki pravi: »Česar polno je srce, to usta rada govore.« Po govorjenju je mogoče prepoznati notranjost človeka, njegovo srčno kulturo. Tu lahko uporabimo Jezusove besede iz evangelija: »Vsako drevo se spozna po sadu«, kajti besede so sad mišljenja, sad človekovega gledanja na svet. Kdor gleda na svet razsvetljen z Božjo lučjo, bo njegovo govorjenje svetlo, spoštljivo, spodbujajoče; kdor pa ima svoje oči usmerjene le v zemeljske reči, tudi v svojem govorjenju ne bo nič višji: zmožen bo besed zavisti, besed, ki vse poteptajo v blato, ki vse zamorijo.

Profesorica Berta Golob, žena žlahtnega srca, ima v svoji knjižici Daljave prihodnosti, nekakšnem »pismu mladim«, poglavje z naslovom Govorica te izdaja (tako so rekli služabniki velikega duhovnika apostolu Petru, ko so mu hoteli povedati, da je učenec Jezusa Galilejca). Mladim postavlja v razmislek: »Si se že kdaj vprašal, kako se pravzaprav izražaš? Kakšen je slog sporazumevanja pri vas doma? Se obmetavate z žaljivkami? Ali dosegate svoje namene z grobimi zapovedmi in ukazi ali s prijazno prošnjo in nasvetom? Se nad tvojim domom, kdaj razkadi gosta megla kletvic? Kako se pogovarjaš s sovrstniki?«

Še bolj kot za mlade veljajo ta vprašanja za nas odrasle. V nekdanjem kesanju na začetku maše smo pred Bogom priznavali, da smo »veliko grešili v mislih, besedah in dejanjih«. Danes prosimo Boga odpuščanja po novem, grešimo pa še zmeraj po starem. In to zelo veliko prav v besedah. Po: S. Čuk, Misli srca