07.08.2021

Duhovna misel za 19. nedeljo med letom

Jn 6,41–51

»VSTANI IN JEJ, sicer bo pot zate predolga«

Ena najbolj žalostnih stvari za duhovnika je, da ljudje, ki prihajajo v cerkev, ne čutijo potrebe po obhajilu in ga morda prejmejo le enkrat na leto. Kar vsem nam je prišlo v kri, da Jezusovih besed ne jemljemo zares in tudi ne njegovega povabila: »Vzemite in jejte od tega vsi: to je moje telo, ki se daje za vas!« Ampak Jezusovo povabilo je mišljeno čisto zares! Velja vselej.

Pa bo kdo dejal: sv. Pavel nas svari, naj obhajila ne prejemamo nevredno, duhovno nepripravljeni, z grehom v duši. Gotovo je treba skrbno preiskati svojo dušo, če ni preveč zanemarjena in mračna, in jo očistiti v zakramentu svete spovedi. Vendar če nam vest  ne očita težkega (smrtnega) greha, kar je nekaj zelo hudega, lahko pristopimo k obhajilu. Prej tako iskreno povemo Jezusu: »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.«

Naloga preroka Elija, ki smo ga srečali v današnjem prvem berilu, je bila težka: z določno besedo in zglednim življenjem je moral svojim trdnosrčnim rojakom pričevati, kako morajo živeti, da bodo zvesti zavezi, ki so jo njihovi očetje sklenili z Bogom. Pa ga niso ubogali, še norčevali so se iz njega ter živeli še naprej brezbožno. Nič čudnega torej, da se je prerok utrudil telesno, še bolj pa duševno in prosil Boga, naj ga vzame k sebi. Bog pa je poslal svojega angela, ki je preroku dvakrat prinesel hrane, da se okrepča za nalogo, ki ga čaka. V moči te hrane je Elija spet šel na pot ter hodil štirideset dni do Božje gore Horeb.

Naloga slehernega izmed nas je podobna nalogi preroka Elija: pred soljudmi, v družinah, na delovnem mestu, v šoli in v javnosti moramo z življenjem in besedo pričevati za živega Boga. Prav nič čudnega ni, če se utrudimo. Bolj čudno bi bilo, če kljub utrujenosti ne bi prišli k Njemu, da nas ponovno okrepča.

Po: S. Čuk, Misli srca