17.07.2021

Duhovna misel za 16. nedeljo med letom

folder

Mr 6,30–34

POČITNICE Z BOGOM

Zajadrali smo v drugo polovico julija. Šolarji imajo za seboj že praktično mesec počitnic, mnogi delavci in uslužbenci pa so na dopustu. V evangeliju smo slišali, da je tudi Jezus svoje učence, ki so se vrnil s prvega misijonskega potovanja in mu pripovedovali, kaj vse so doživeli in naredili, poslal na dopust. »Pojdite na samoten kraj sami zase in se nekoliko odpočijte.« To je smisel počitnic, dopusta: nabrati si novih moči za delo, najti čas zase, za svoje najbližje, sklepati nova prijateljstva, širiti svoje obzorje. Če smo kristjani, v svoj počitniški »program« vključimo tudi Boga, saj nas on čaka v vseh lepotah narave, ki jih odkrivamo, in v ljudeh, s katerimi se srečujemo. Če kristjan na počitnicah ali dopustu »izključi« Boga, s tem razodeva, da ta čas gleda kot priložnost, da se »razdivja«.

Sodobni način življenja je tako hiter in napet, da bi človek ne mogel vzdržati, če ne bi vsako leto za nekaj časa »izpregel«. Listina druga drugega vatikanskega koncila o Cerkvi v sedanjem svetu pravi: »Prosti čas naj se pravilno uporablja za razvedrilo in utrjevanje duševnega in telesnega zdravja …«

Nekoč so bili prosti dnevi vezani zgolj na nedelje in praznike, danes pa življenje prinaša še bolj »poseben stil«. Cerkvenih praznikov skoraj ni več, pa še ti so med tednom, ko mora večina ljudi iti na delo; nedelje za mnoge niso več dnevi brez dela in niso posvečene Bogu, kakor veleva tretja Božja zapoved, ampak ukvarjanju z drugačnimi opravili. Mnogi, ki se sicer imajo za kristjane, ne najdejo časa za nedeljsko mašo. Preprosto ne pomislijo, da je povezanost z Bogom neusahljivi vir notranje moči in miru ter medsebojne povezanosti. Vsak konec tedna kristjanu omogoča najboljšo »osvežitev«, skok v nadnaravni svet. To je tudi šola za počitniške dni in dopust. Angleži imajo za to izraz »holidays«, kar  v dobesednem prevodu pomeni »sveti dnevi«.

Naj bodo dnevi počitnic za vse resnično sveti dnevi, ki bi nas prerodili, osvežili in okrepili.

Po: S. Čuk, Misli srca