28.09.2019

Duhovna misel za 26. nedeljo med letom

folder

Lk 16,19–31

ZAVOŽENO ŽIVLJENJE

Iz današnjega evangeljskega odlomka bi utegnil kdo sklepati, da nam bo v nebesih toliko lepše, kolikor večji reveži smo bili na zemlji. To bi pomenilo hvaliti revščino, odvračati od upravičene skrbi za ta svet in priznati, da vera človeka odtujuje. V resnici pa ni tako. Jezus nam Lazarja ne postavlja za vzor, temveč le kot protiutež bogatinu.

Glavna oseba je namreč bogataš. Pa tudi ta ne zato, ker je bogat. Morda je prišel do imetja s pridnostjo in po pošteni poti. Iz besedila ni razbrati, da bi bil krivičnež.

Kaj ga je torej »pokopalo v podzemlje«? Pokopala ga je popolna in izključna usmerjenost  v ta svet. Živi samo zato, da se sijajno gosti in razkošno oblači.

Ko nas je Bog ustvaril, nam je vdihnil dušo. S tem nas je dvignil nad telesnost in nad zemeljskost. Ker nas je ustvaril mnogo, nas je usmeril drugega k drugemu, naj bomo člani številne človeške družine. Usmeril nas je tudi k sebi, naj ga kot Stvarnika priznamo in kot Očeta ljubimo.

Bogatinu za vse to ni mar. Ne briga se za brate in sestre, ne vidi njihovih stisk in ne čuti njihovih potreb. Ne meni se za Boga, nima časa za molitev, nima denarja za tempelj. Čas, denar in imetje ima le za to, da streže svojemu telesu. Zato je tudi v večnosti sam s svojim telesom, brez bratov in sester, brez Boga in brez Očeta. Plamen, ki ga žge, je zavest, da je zavozil življenje in zapravil dušo. Kapljica vode, po kateri ga žeja, je izraz popolne  osamljenosti in zapuščenosti. Nikogar in ničesar nima, kar bi mu bilo v uteho.

Rešitve pa ni. Sam si užival, sam trpi. Na nikogar nisi v življenju mislil, sedaj nihče ne misli nate. Nikomur nisi v stiski pomagal, sedaj tebi nihče ne pomaga. Kako pričakuješ kapljivo vode, ko je pa sam nikdar nikomur nisi dal? To ni maščevanje, temveč je le v večnost podaljšana iztirjenost, ki si jo sam zakrivil.

Ne vemo, če se je ali se bo vse to komu zares zgodilo. Vemo pa, da je Jezus to povedal zato, da se ne bi zgodilo prav nam. Po: p. F. Cerar