14.09.2019

Duhovna misel za 24. nedeljo med letom

folder

Lk 15,1–32

SINOVI ISTEGA OČETA

Današnja evangeljska zgodba nam je znana. Sinova, ki ju v zgodbi srečamo, predstavljata različnost otrok istega očeta. Ta različnost je zunanja, po stasu, pasu in lasu, pa tudi notranja, po srcu in značaju. Nekdo je veseljak, drugi hodi kot utelešeni veliki petek; ta je hiter, oni počasen; ta molčeč, oni zgovoren; ta ima pet talentov, oni samo enega …

Tudi omenjena brata sta bila različna. Starejši se je držal doma in je pridno delal, mlajšega je mikal širni svet. Če bi nam bilo naloženo, da se za enega od njiju odločimo, bi bili v zadregi. Nobeden namreč ni samo dober ali samo slab, vsak ima kaj za pohvalit in kaj za pograjat, pri obeh nam je nekaj všeč in nekaj ne.

To velja za vse ljudi. Imamo angelska in demonska nagnjenja, nobeden od nas pa ni ne angel ne demon. Pregovor pravi, da tudi ura, ki stoji, dvakrat na dan prav kaže. Tudi najboljši ima kaj slabega in najslabši kaj dobrega. Če se sami  v sebi borimo proti zlu in vemo, da nam vedno ne uspeva zmagovati, moramo vedeti, da se prav to dogaja tudi drugim. Kadar tega nočemo razumeti, smo podobni starejšemu bratu, ki je imel sebe za pravičnega, do mlajšega pa je bil trd. Prav s tem je dokazal, da ni boljši od njega.

Vse, kar je moje, je tvoje, je rekel oče starejšemu sinu. S tem je pokazal očetovsko radodarnost, ki vse dobrine deli z otroki. Ta trditev pa ima tudi obratni pomen: vse, kar je naše, je Očetovo, od njega smo vse prejeli, vse moramo prav uporabljati, očetovski radodarnosti mora ustrezati sinovska velikodušnost.

Očetovo misel pa si moremo razlagati tudi drugače: Glej, sin, kako je tvoj oče bogat. Vsega imamo in ničesar nam ne manjka. Eno pa je, česar vam jaz ne morem dati, temveč mora biti naša skupna skrb: imejmo se radi. Različnost nas ne sme odtujevati, ampak nas mora povezovati, saj smo ena družina in spadamo skupaj. Toliko nam bo lepo in toliko nas bo Bog imel rad, kolikor bomo mi drug drugega razumeli, sprejeli in imeli radi.

Po: p. F. Cerar