17.08.2019

Duhovna misel za 20. nedeljo med letom

folder

Lk 12,49–53

OGENJ NA ZEMLJI

Zgodovinarji pravijo, da ga je poznal že pračlovek. Stari Grki so verovali, da ga je dal ljudem Prometej potem, ko ga je bil ukradel bogovom.

Jezus pa pravi v današnjem evangeliju, da ga je on prinesel na zemljo. V kakšnem pomenu?

Ogenj je prinesel na zemljo, ker je v njem stopil na zemljo sam učlovečeni Bog. Bajeslovje starega veka ve povedati, da so se ob raznih priložnostih bogovi družili z ljudmi. Toda to ni bilo druženje iz ljubezni in tudi nobeno teh božanstev se ni učlovečilo. Jezus pa, sveti in vsemogočni Bog, je iz ljubezni do ljudi privzel nase človeško naravo, ob tem pa ni prenehal biti Bog. To je ogenj, ki je več kot prazgodovinski, več kot prometejski in več kot bajeslovni.

Ta ogenj je na zemljo zares »vržen«. Zemlja ga namreč ni bila zmožna sama prižgati. Bog, ki bi ga ustvarila človeška domišljija, je bil drugačen. S svojo vsemogočnostjo bi nas strašil. Z vzvišenostjo odbijal, z vsevednostjo poniževal in z bogastvom preziral. Jezusov božanski plamen pa je gorel drugače. Oznanjal je svetost, pa je bil prijatelj grešnikov. Izžareval je čistost, a se dal maziliti od prezirane prešuštnice. Pljuvali so mu v obraz, pa je molčal, križali so ga, pa je odpuščal, umorili so ga, pa je molil, živ se je dvignil iz groba, pa se ni nad nikomer maščeval. Takšnega Boga ni mogel izsanjati noben Jud ne Grk ne Rimljan. Takšnega ognja ni bilo sposobno podtakniti nobeno bajeslovje. Prižgati ga je mogel le Bog sam.

Zato moremo reči, da je ogenj, ki ga je Jezus vrgel na zemljo, on sam, njegova osebnost, njegov svetli lik. Čez Cerkev se lahko pritožujemo, nad kristjani se lahko pohujšujemo, na račun dobričine se lahko smehljamo, toda ogenj Jezusove svetosti lahko le spoštujemo in občudujemo.

Ob katerem plamenu se grejejo tisti, katerim ogenj, ki ga je Jezus vrgel na zemljo, nič ne pomeni?

Po: Beseda da besedo