27.03.2021

Duhovna misel za Cvetno nedeljo

folder

Mr 14,1–15,47

križ – dokončna zmaga ljubezni

Po branju pasijona je nemogoče, da človeka ne bi pretreslo, razen če morda v njegovem srcu nečesa manjka. Evangelij nam danes poroča o tako neznosnih grozodejstvih, krvoločnosti, krivicah in okrutnosti, ki so jih zmožni povzročiti nizkotni ljudje. Ko se te stvari vsaj ne bi znova in znova ponavljale. Tako pa žal ne mine dan, ko mediji ne bi prinesli podobnih novih o trpljenju nedolžnih, o njihovih mukah. Ljudje namreč kar naprej neizprosno nadaljujejo z enakimi zločini.

Jezus je vedel za vse, kar se bo z njim zgodilo. Celo hote je šel v to trpljenje. Koliko bolj se sprašujemo, zakaj je zavzel takšno stališče, toliko bolj smo prisiljeni razumeti, da je to zares sam hotel in da je pravzaprav bilo vse nekako že vnaprej določeno. Vse teče kot vnaprej zrežirano. Prvi se zoper Jezusa združijo farizeji, pridruži se jim še Juda. Kasneje organizirajo zasedo, sodišče s stražo pa potem vse ostale stvari vse do Golgote. Vse stvari so v logičnem zaporedju. Zadostuje stvari prepustiti sadistični ozkosrčnosti ljudi in stvari kar same tečejo naprej.

V vsej tej zgodbi pa imajo tako Jezusove besede kot tudi njegov molk enak cilj: da bi samega sebe izničil, da bi ljudje tako lažje spoznali Očeta in bi bil s tem Bog proslavljen. Ne moremo si predstavljati še kakšnega globljega ponižanja, kot je bilo to Jezusovo. Prav tako nema je nepredstavljiva njegova vsesplošna ubogljivost in tako očitno (v človeških očeh) »sovraštvo do samega sebe«. V resnici gre za zaupanje in vrtoglavo darovanje Očetu; o tem končno priča Jezus sam s svojo zadnjo molitvijo iz psalma, ki mu jo je položil na usta evangelist.

Po Jezusovem trpljenju se v resnici pričenja nov svet, v katerem vlada mir. V strašni preprostosti in v vsej čistosti se namreč pokaže dokončna zmaga ljubezni. V izničenju in ponižanju se pretresljivo pokaže, kako se iz tega rodi neuklonljiva zvestoba Bogu.

Po: T. Kompare, Bogoslužno leto B – Cvetna nedelja