20.03.2021

Duhovna misel za 5. postno - Tiho - nedeljo

folder

Če pšenično zrno (ne) umre...

Misel na telesno smrt nam kljub veri v Vstalega pogosto dela sive lase. Manj pa nas skrbi druga smrt, ki je Božjih očeh, pa tudi v očeh zdravo mislečega človeka težja – duhovna smrt. Tej bi lahko rekli sebičnost, zaverovanost vase, življenjski materializem, prizadevanje, da bi imeli čim več. Jezus v današnjem evangeliju pravi: »Kdor ima rad svoje življenje (torej hoče čim več iztisniti iz njega), ga bo izgubil, kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu (to je: se ne oklepa stvari, ki ga oddaljujejo od Boga), ga bo ohranil za večno življenje.«

Če poznamo evangelij, vemo, kaj je zdravilo zoper smrt. Vprašanje je, če ga tudi uporabljamo. Zdravila imajo namreč to neprijetno lastnost, da so običajno grenka. In zdravilo zoper smrt je posnemati Jezusa v njegovem trpljenju in smrti. Tako se bo v nas razodelo tudi njegovo življenje – že tukaj na zemlji, še lepše pa se bo razcvetelo v večnosti. Temu Božjemu duhu so bili poslušni svetniki »geniji človečnosti«, kot jih imenuje pisatelj Alojz Rebula. Božja modrost, ki jo je prvi potrdil Jezus  s svojim zgledom, za njim pa naši bratje in sestre, njegovi zvesti učenci, nam pravi: »Treba je umirati samemu sebi, vsak dan sprejeti svoj križ, v sočloveku gledati ljubljenega brata in sestro, ne vračati hudega s hudim, delati za mir …« To je težko in naše bitje se temu upira. Vendar je le pot v življenje. Bog je vsakega izmed nas ustvaril edinstvenega in neponovljivega. Vsem pa je dal skupnega Vzornika, ki nam kaže pot – Kristusa, ki je premagal smrt. On nam vsak dan pomaga premagovati duhovno smrt. Če je on resnično naše življenje, kot je bil apostolu Pavlu, bo telesna smrt za nas dobiček. Zadnja postaja bo prva.

Ob tem razmišljanju je velikemu nemškemu mislecu Romanu Guardiniju iz srca privrela hvaležna molitev: »O Gospod, to je veselo oznanilo, ki si ga prinesel edino ti: da za vsakim velikim petkom pride velika noč, da je trpljenje vir blagoslova in da je smrt le seme novega življenja za vsakega, ki se tebe oklepa.«

Po: S. Čuk, Misli srca