27.07.2019

Duhovna misel za 17. nedeljo med letom

folder

Lk 11,1–13

NE POZABI NA BOGA

Mnogim se zdi molitev zastarela, neučinkovita in nesmiselna. Imajo jo za beg od resničnosti in dolžnosti. Potrebe in stiske ljudi so prevelike, da bi čakali na kakšno negotovo pomoč od zgoraj. Edino pravo bogoslužje naj bi bilo služenje človeku.

Čeprav se to sliši zelo človekoljubno in skriva v sebi zrno resnice, vendar ne pove vsega. Človek je vedno bil in je tudi danes, v dobi skoraj vsemogočne tehnike in vsevedne znanosti, bitje, ki kdaj odpove, ki pozna poraze, nemoč in nebogljenost. Iz te bede se mu vedno znova izvija klic na pomoč. In ko doživi kaj lepega, veličastnega, ga nekaj priganja, da bi nekomu rekel: Hvala.

V molitvi, priznanju Boga, priznavamo tudi resnico o sebi. »Kdor ne najde Boga, tudi sebe ne najde,« je zapisala judovska spreobrnjenka in karmeličanska redovnica Edith Stein. Resnica o nas pa je ta, da sebi ne zadostujemo, da smo naposled vse prejeli in še prejemamo, z drugo besedo; da smo berači. Le zakaj bi se to sramovali priznati? Čemu bi se skrivali za masko samozadostnosti? Mar ni najbolj veselo sporočilo evangelija, da smemo poklicati na pomoč in ob tem vedeti, da ne kličemo v gluho temo, ampak Očeta, ki ve, česa potrebujemo, še preden ga prosimo?

Moliti pomeni priznati temeljno resnico o sebi in o Bogu: da sami sebe in vse, kar imamo, vsak dan, vsak trenutek prejemamo iz rok Boga, ki je neizmerno bogat in velikodušen v svoji ljubezni. To priznati ni ponižanje za človeka, še manj klečeplazenje. Ljubezen nikoli ne ponižuje.

Revež, ki bi se delal bogatina, bi bil smešen. Nekaj podobnega je s človekom, ki meni, da Božjih darov ne potrebuje. Postane karikatura samega sebe, berač, ki se dela, da je bogatin.

Po: TV Slovenija – Ozare 1995