13.03.2021

Duhovna misel za 4. postno nedeljo

folder

Jn 3,14–21

BOG SVETA NE NEHA LJUBITI

V današnjem evangeliju smo slišali del pogovora, ki ga je imel Jezus neke noči na začetku svojega javnega delovanja z Nikodemom, učenim preučevalcem Svetega pisma. Najbolj nas prevzamejo čudovito lepe Jezusove besede – čudovite so zato, ker so resnične – ko Jezus pravi o sebi: »Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Te besede so že marsikateremu človeku, ki je iskal Boga z odprtim srcem, vlile poguma in zaupanja.

Naš pesnik France Prešeren je v Krstu pri Savici izpovedal, »da pravi Bog se kliče Bog ljubezni«, ki »čudno k sebi vod' otroke ljube in ne želi nobenega pogube«. Bog torej hoče, da ga iskreno iščemo, da živimo po svoji vesti, da pošteno izpolnjujemo svoje dolžnosti, da se trudimo biti dobri do ljudi okoli sebe. Ena najhujših stvari, ki jo lahko drug drugemu povzročimo, je ta, da smo do sočloveka brezbrižni, da hodimo mimo svojih bratov in sester, kakor da jih ni. Kjer se ljudje kregajo in prepirajo, je zagotovo zelo hudo; še huje pa je tam, kjer ljudje med seboj sploh ne govorijo. Bodisi zato, ker so užaljeni ali trmasti, bodisi zaradi tega, ker so doživeli toliko hudega, da so razočarani celo nad najbližjimi. Včasih je molk hujši krik kot najbolj glasno vpitje! Vprašajmo se, če smo tudi mi krivi kakšne zagrenjenosti.

To, kar smo poslušali v današnjem evangeliju, dovolj zgovorno pove, kako je Bogu tuja vsaka brezbrižnost. Že v Stari zavezi je Bog dal svojemu ljudstvu po preroku vedeti, da se zanje zanima s takšno ljubeznijo, kot jo izkazuje mati svojemu dojenčku. Z Jezusovim prihodom pa se je Božja ljubezen razodela še bolj otipljivo: on je daroval svoje življenje za nas. Križ, znamenje trpljenja, je postal znamenje ljubezni do konca. Naj se tega spomnimo ob vsakem pogledu  na križ in ob vsakem znamenju križa, s katerim začenjamo dnevna opravila.                                                                           Po: S. Čuk, Misli srca