27.02.2021

Duhovna misel za 2. postno nedeljo

folder

Mr 9,2-10

Lastnemu sinu ni prizanesel

V odlomku iz prve Mojzesove knjige smo slišali, kako je Bog od očaka Abrahama zahteval nekaj hudega, nečloveškega. Zahteval je, da naj mu po tedanji poganski navadi daruje svojega sina, edinca Izaka. V tega otroka, ki se mu je rodil v starosti, so bili položeni vsi očetovi upi, Izak je bil nosilec Božje obljube. Abraham je ubogal Boga, čeprav s težkim srcem. Bog je njegovo vdanost nagradil z napovedjo, da se bo njegov zarod silno pomnožil. Podobno se dogaja tudi z nami. Bog včasih zahteva od nas kaj takega, kar nam je posebno pri srcu. Morda je to tudi zdravje, naše ali naših dragih. Čeprav smo bolj poučeni, kot je bil Abraham, imamo manj pripravljenosti sprejeti Božji klic. Bogu bi radi služili, kadar vse gladko teče, če pa pridejo težave in preizkušnje, postanemo tožniki Boga.

Tudi drugo berilo nam veliko pove. Predvsem nam pokaže, kako je Bog do nas velikodušen: za našo srečo je daroval svojega lastnega Sina. Sveti Pavel, ves prevzet od te nedopovedljive Božje ljubezni, vzklika: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? Kdo bo obtoževal Božje izvoljence?« Ljudomilost Boga, njegova očetovska ljubezen do nas ljudi, ki se je razodela z učlovečenjem Sina, je šla tako daleč, da smo po smrti tega Sina opravičeni.

Božji Sin je odrešil svet s trpljenjem. Temu načinu odrešenja sebe in drugih se tudi mi ne moremo odtegniti. Sprejeti moramo svoj delež trpljenja. Na to je Jezus pripravljal tudi svoje učence. Dobro je vedel, kako zelo jih bo potlačilo, ko bodo videli njegovo trpljenje in ponižanje na veliki petek, zato je tremi izbranim na gori spremenjenja pokazal svoj poveličani obraz. Apostol Peter je bil tako prevzet od njegovega sijaja, da je predlagal, naj bi tam postavili tri šotore. Kmalu pa bo na dvorišču velikega duhovnika pred pričami tajil, da Kristusa sploh ne pozna. Tudi mi smo taki: radi bi bili s Kristusom v slavi, odtegujemo pa se mu, kadar je treba zanj trpeti.

Po: S. Čuk