20.02.2021

Duhovna misel za 1. postno nedeljo

folder

Mr 1,12-15

PREČIŠČENI PROTI VELIKI NOČI

Berilo iz Stare zaveze poroča o potopu in zavezi, ki jo je pravični Bog sklenil s preživelimi – zvesto Noetovo rodbino in vsemi živimi bitji. Svetemu pisatelju ne gre za to, da bi nas kratkočasil z zanimivim pripovedovanjem, temveč nam hoče povedati: »Bog je pravičen in usmiljen, hoče nas rešiti – ne vsakega posamezno, ampak v skupnosti, na ladji.« Pogosto primerjamo življenje posameznika in skupnosti s čolničem in ladjo. Valovi življenja so razburkani, čolnič le po čudežu ostane na površju, ladja pa valovom lahko kljubuje. Bog hoče, da drug drugemu z molitvijo, žrtvijo in dobrim zgledom pomagamo do končne rešitve, do srečnega prihoda v pristan.

Sveti Peter se v drugem berilu sklicuje na Noetovo ladjo in pravi o njej, da je bila le podoba krsta. Po njem smo vsi odločeni za končno rešenje. Izmije nam madeže, toda ne na telesu, ne prinaša nam nobenih zunanjih prednosti za lažje življenje, ampak očiščuje naše duše po moči Kristusove krvi, ki je bila za nas prelita.

V postnem času naj bi obnovili milost krsta, ki je v nas morda zakrnela. Kako naj to storimo? Evangelij nam postavlja pred oči Božjega Sina. Po krstu v Jordanu se je za štirideset dni umaknil v puščavo. Z molitvijo in postom se je pripravljal na nastop svojega poslanstva: oznanjati blagovest odrešenja. Te njegove »duhovne vaje« so Cerkev spodbudile, da je v bogoslužno leto uvedla štiridesetdnevni postni čas. V njem naj bi se verniki z večjo vnemo posvečali molitvi in delom ljubezni do bližnjega ter tako napolnili »baterije« svojega srca z lučjo Božje milosti. Iz lastne izkušnje vemo, da se včasih iskreno trudimo, da bi bili dobri kristjani z vsem srcem, pravi Jezusovi učenci, pa nam kmalu zmanjka moči. Kdor nima srca odprtega za Božjo milost, se hitro izprazni. Kdor pa je prazen, tudi drugim ne more ničesar dati.                                                                                                                   

    Po: S. Čuk