01.06.2019

Duhovna misel za 7. velikonočno nedeljo

folder

Jn 17,20-26

JEZUS MOLI TUDI ZATE

Ljudje obstajamo in delujemo na zemlji v mejah svojega časovnega bivanja. Ko nas še ni bilo, se za nas ni vedelo, ko izginemo, izgine tudi sled za nami.

Z Jezusom je drugače. Pred začetkom sveta je že bil pri Očetu, eno z njim v slavi in ljubezni. Sedaj je med svojimi učenci in jim razkriva resnico o Očetu in sebi. Tudi učenci bodo v Očetu, če ga bodo ljubili in če se bodo med seboj ljubili. Mi, ki smo krščeni, smo ti učenci, ki ga iz dneva v dan spoznavamo. Njega in po Njem tudi Očeta. Ta je nad vsemi in nam vsem daje, da lahko smo.

Je pa res, da ima Jezus pred seboj tudi prihodnost. Tudi mi jo imamo, vendar je ne vidimo. Jezus v duhu gleda množice tistih, ki bodo po oznanjevanju njegovih učencev vanj verovali.  Vidi njihove svetle in temne strani, možnosti in nevarnosti. Vidi tiste, ki bodo rajši pustili preliti svojo kri, kot bi se odpovedali njegovi ljubezni. Vidi spokorne menihe, ki bodo v samoti posvečevali sebe in svet. Vidi redovnike in redovnice v samostanih, dušne pastirje po župnijah, škofe in papeže, ki bodo utrjevali evangelij med vernimi. Vidi misijonarje, kako nosijo njegovo veselo oznanilo novim narodom. Vidi, kako v srcih preprostih, a tudi v srcih izobraženih, starih in mladih, zdravih in bolnih, v tebi in v meni, klije seme njegove besede. Seme njegove ljubezni. Seme miru in povezanosti. Vse to Jezus vidi in za vse te množice moli, da bi bili v njem in v Očetu vsi eno sedaj in v večnosti.

Res je, vidi tudi mene in tebe. In ne pozabi: za oba moli! Da bi spoznali to veliko skrivnost. Da bi verovali. Da bi začutili, da smo ljubljeni in da bi lahko to neizmerno ljubezen in vero širili tudi med druge. Tako bi tudi ti po nas spoznavali Jezusa, ki je v Očetu. To je pot, po kateri bomo lahko tudi mi nekoč pri Očetu, pri katerem pa nismo zgolj sled v večnosti, ampak enkratni, neponovljivi, ustvarjeni za njegovo, našo skupno brezčasno domovino.

Po: Franc Cerar - Beseda da Besedo