19.05.2019

Duhovna misel za 5. velikonočno nedeljo

folder

Jn 13,31–33a.34–35

SVETI KRUH, TI ME HRANIŠ IN SPREMINJAŠ

Danes obhajamo v naši župniji slavje prvega svetega obhajila. S prvoobhajanci  in tudi  z njihovimi starši smo se pripravljali, da bi vsaj malo začutili velik dar svete Evharistije, ki nam ga daje Kristus za naše zemeljske dni. To je Najsvetejši dar, kjer  Bog v polnosti ostaja med nami. Jezus nam je zapustil pri zadnji večerji sveto znamenje, po katerem bo navzoč med nami. To je sveto obhajilo, Kruh življenja, Hrana za naše duše. Po daritvi svete maše nadaljuje svojo daritev zadnje večerje, da bi tako ostal trajno med nami, ne le v neki simbolični obliki, kot je fotografija, ampak realno navzoč pod podobo svete hostije, svetega obhajila. Vse premalo se tega zavedamo, zato nimamo do njegove navzočnosti pravega spoštovanja in hvaležnosti. Res je, kot včasih iskreno kdo potoži: »Za sveto obhajilo in za sveto mašo se premalo zahvalim!«

Nikoli sicer ne bomo mogli v polnosti čutiti in izraziti hvaležnosti Bogu za njegovo prisotnost. A vendar moramo kaj storiti za to, da bi bil naš odnos do njega iskren in trden. Vredno sprejemanje svetega obhajila je gotovo pravi način za poglobitev lastne vere in je hkrati prejemanje moči, da bi zmogli v svojih, včasih težkih razmerah, opraviti to, kar je prav in od nas  pričakuje Bog.

V sveti hostiji sprejemamo resnično telo našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Pri zadnji večerji je naročil apostolom, naj to daritev obnavljajo do konca sveta. Po njihovi službi Bog spreminja kruh v Kristusovo telo. Po prejemu svetega obhajila postane Vstali Jezus del našega življenja, celo del našega telesa. Želi, da postajamo tudi mi del Njegovega skrivnostnega telesa, Cerkve. Bog želi, da se po prejemu svetega obhajila spreminjamo tudi mi: da postajamo boljši ljudje, da smo potrpežljivi, dobrosrčni in prijazni, bolj božji, pa tudi bolj človeški v lepem pomenu te beseda.

Miha Herman, vaš župnik