30.01.2021

Duhovna misel za 4. nedeljo med letom

folder

Mr 1,21-28

STROKOVNJAK ZA ČLOVEKA

Če se nam pokvari avtomobil, ga ne bomo peljali na popravilo k čevljarju ali h krojaču, temveč k avtomehaniku. Če nas bolijo oči, ne bomo iskali pomoči pri zobozdravniku, temveč pri okulistu. Danes je področje znanja tako obširno, da ga en sam človek ne more obvladati niti površno. Potrebujemo strokovnjake ali specialiste, ljudi, ki so na svojem področju res doma in ti lahko pomagajo.

V današnjem evangeliju se nam predstavi Jezus, ki govori, »kakor nekdo, ki ima oblast«, samozavestno. Tako lahko govori tisti, ki se zaveda, da zadevo obvlada. Jezus nam govori o človeku, predstavlja se kot »strokovnjak za človeka«. Po govoru v Kafarnaumu so mnogi Judje Jezusa zapustili, zato je vprašal apostole, če hočejo oditi tudi oni. Peter je v imenu vseh odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš…« Kar pomeni: tvoje govorjenje ni površno, ti poznaš človeka do zadnjih globin, zato veš, česa potrebuje, znaš mu pomagati.

Jezus je strokovnjak za človeka iz dveh razlogov: najprej, ker je kot Bog sodeloval pri stvarjenju človeka, potem pa zato, ker je kot človek z nami delil našo usodo, postal nam je enak v vsem, razen v grehu. S svojo čudovito osebnostjo je najlepše pokazal, kakšen bi lahko bil človek, če bi se ravnal po njegovi besedi, po njegovem zgledu. Njegova beseda ni ena od mnogih, temveč edina odrešujoča, edina, ki razsvetljuje našo pot. Jezus v svojem nauku ne postavlja nepreskušenih in neuresničljivih trditev – kar uči, z življenjem tudi potrjuje. Uči pa le tisto, kar človek, vsakdo od nas, lahko uresniči, ker pozna potrebe in možnosti človekovega srca, naše narave. VE, da hrepenimo po sreči, ljubezni, dobroti, resnici in pravici. To so vrednote, ki jih ni mogoče dobiti zastonj; zanje je potrebno nekaj žrtvovati. Žrtev pa ni težka, če je smiselna, sprejeta z ljubeznijo.                                                                                                                                                                                                                                                      Po: S. Čuk