Duhovna misel za zaključek leta

V zadnjih urah letošnjega leta smo zbrani v duhu – letos nam ni omočena fizična prisotnost župnijskega občestva, četudi bi jo tako želeli. Ostaja nam duhovna bližina, ki jo v tem času čutimo: Sveti Duh nas povezuje z Bogom Očetom, ki je nas in naše bližnje tudi v teh čudnih časih ohranil žive in bolj ali manj zdrave in srečne; z  božjim sinom Jezusom, ki ga gledamo tukaj  jaslicah in na križu, ga gledamo tudi kot vstalega in poveličanega. Zato s hvaležnostjo gledamo nazaj in z upanjem naprej. Kljub vsemu, kljub bolezni in epidemiji, kljub potresom in politični zmedi  v domovini, kljub zaprtim cerkvam in odmaknjenosti  drug od drugega. Prav v Bogu imamo več kot so gospodarski uspehi in politična moč, več kot zdravje in proslavljanje svetnih in verskih praznikov.

To noč gledamo najprej s hvaležnostjo. Če morda sicer vse preveč vidimo, kar nimamo ali za kar smo bili prikrajšani v teh mesecih, pa se vendar lahko za številne dobrine tudi zahvalimo. Sam sem v teh omejitve in bolezni odkrival številne dobrine in se za njih Bogu zahvaljeval, ki jih bi sicer sredi dela in vsakdanjih stvari gotovo spregledal. Velik dar smo si ljudje drug drugemu. Morda to občutimo šele tedaj, ko se začasno ne srečujemo ali vidimo; mnogo lepega in dobrega je v ljudeh, ki v posebnih priložnostih prihaja bolj do izraza. Po bolnišnicah in zdravstvenih ustanovah in domovih za ostarele smo v tem letu videli ogromno požrtvovalnosti osebja in potrpljenja bolnih in osamljenih ljudi. S hvaležnostjo gledam na učitelje in katehete, ki skušajo na daljavo opravljati svoje delo, da ne bi trpelo znanje in vera; na družinske očete in matere, ki se ob stiski in težavah službe ali dela na daljavo več ukvajajo s svojimi otroci, ne le za šolo, ampak za dušo, za odnose, za vzgojo. S hvaležnostjo pomislim tudi na vse, ki omogočajo, da s tehničnimi sredstvi posredujemo tudi svete maše in molitve iz praznih cerkva v vaše domove, da ne bi otopela srca in se izgubljala vez občestva. S hvaležnostjo za številne molitve za zdravje in blagoslov, za spremljanje, za delo in za darove, ki sem jih in smo jih deležni. Še  bi lahko našteval, a je bolj prav, da vsak v sebi in nocoj v družinah pomislimo in si tudi izrazimo hvaležnost. Mejniki, ki si jih v obliki praznikov in koledarjev postavljamo, so vedno priložnost, da zaokrožimo preteklost in pogledujemo v prihodnost. Ne vemo, koliko novih let nam bo še dano. A če vsakega zaključujemo s hvaležnostjo in izročanjem v božje roke, to niti ni pomembno.

Kakšno bo novo letu, v katerega stopamo ponoči, ne vemo. Lahko pa smo prepričani, da bo tudi to božje, da ON ostaja zvest, da nas ne bo zapustil in ne bo dopustil, da bi bili skušani čez mero. Seveda vam želim obilje vseh telesnih in duhovnih dobrin, predvsem pa trdne vere, upanja in ljubezni, saj, kot pravi apostol Pavel: tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu.

 

Župnik Miha Herman