12.12.2020

Duhovna misel za 3. adventno nedeljo

folder

Jn 1,6–8.19–28

RAZSVETLIMO OKOLJE Z BOŽJO LUČJO

V teh predbožičnih dneh, ko nas nagovarja advent in številne težave, smo vendarle nekoliko »bolj mehki«, se najbrž včasih potrudimo, da bi pozorneje služili ljudem okoli nas (pa naj gre za družino ali širše). Ko pa so prazniki mimo, je običajno vse po starem. Toda Jezus je prišel, da bi bil med nami ne samo en dan, en teden ali kašen mesec, ampak vedno, vsak trenutek. Njegovo bližino naj bi čutili v ljudeh ob sebi, kajti – kot izpovedujemo v veri – On se je učlovečil. Zavest Božje bližine naj vernega človeka napolnjuje z veseljem, z življenjsko vedrino in iskrenim služenjem.

»Bil je človek, od Boga poslan, da bi pričeval o luči,« nam govori danes v evangeliju apostol Janez. Iz vsakdanjega življenja vemo, da so dobri ljudje kakor luči, ki s svojo dobroto prinašajo v okolico svetlobo in toplino. Svetloba je znanilka veselja. Pred božičnimi prazniki so naša mesta polna migetajočih lučk, ki jih imamo radi, saj je v vsakem od nas nekaj otroka. In vsak otrok je navdušen nad tem. Vsak otrok pa nosi v sebi tudi hrepenenje po luči. Najpomembneje je, da se trudimo za to, da bi bili luč drug drugemu. In to bomo, če bosta v nas Kristusova svetloba in toplota njegove ljubezni. S sebičnostjo, kar je v bistvu vsak greh, hote ugašamo v sebi Božjo svetlobo in širimo okoli sebe mrzlo temo.

»Gospod, ti nam prižigaš luč upanja in v tvoji svetlobi nam vse postaja svetlo,« molimo duhovniki v svojih bogoslužnih molitvah. V tej molitvi je zajet smisel božičnega praznika: Jezusovo učlovečenje, njegovo rojstvo in bivanje med nami prižiga luč upanja, ki osvetljuje vse naše življenje. Bog želi, da s to svetlobo prežarimo svoja srca in jo izžarevamo okoli sebe. Naše okolje naj bo razsvetljeno, pa ne le v času okrog božiča, ne z umetnimi lučkami, ampak z Božjo lučjo v nas.

Po: S. Čuk, Misli srca