05.12.2020

Pridiga za 2. adventno nedeljo

2. ADVENTNA NEDELJA, leto B

Gledam adventni venec in štiri njegove sveče. Dve že gorita, dve še čakata na svoj čas. Preganjajo temo. V adventu še narašča tema- dnevi se še krajšajo, noč daljša. A daljša je tema, več sveč gori, da jo preganja. Lep krščanski simbo!. Ni mišljen za dekoracijo, je znamenje adventnega pričakovanja, zorenja za Kristusovo rojstvo - ne le v Betlehemskem hlevu, ampak tudi v našem, v mojem; v srcih, kjer je marsikaj podobno štali, neredu, zatohlosti, razmetanosti.....  

Venček nam govori o štirih mejnikih zgodovine:  1. Stvarjenju, bivanju, 2. Učlovečenje, božjemu prihodu v naš prostor in čas; 3. Odrešenju, ki rase iz križane božje ljubezni in 4. O koncu sveta in človeške zgodovine.

Vabi me k razmišljanju o štirih mejnikih moje zgodovine: 1. O otroštvu in odraščanju v družini, 2. O zrelosti in poslanstvu, 3. O staranju in sprejemanju omejitev in bolezni, in 4. O smrti in pripravljenosti na njo.  

Božja beseda 2. Adventne nedelje nas vabi, da bi v puščavi izravnavali pot Gospodu. K temu kliče prerok Izaija v berilu in Janez Krstnik v evangeliju. Janez Krstnik vabi, da v puščavi pripravimo pot Gospodu. Izravnajte pot!  Kdor je hodil ali se vozil po puščavi, bo razumel, kaj pomeni pripravljati tam pot. Ni lahko. Zahteva modrost, potrpežljivost, vztrajnost, moč...za dolgotrajno delo.

Mi puščave sicer ne vidimo v živo, a jo lahko pogosto čutimo v sebi, saj smo v duši prazni , nepotrpežljivi in nejevoljni, do drugih pogosto neprijazni.

V letošnjem adventu nas epidemija, bolezen, ukrepi, osebne ali skupne stiske ogrožajo bolj kakor prejšnja leta. Potrpljenje pojema, neučakanost raste, stiska se krepi.

Bog nas uči potrpljenja in vztrajnosti. To je pot naše priprave na Božič. Želim  lepo adventno nedeljo in Miklavžev praznik.