21.11.2020

Pridiga za nedeljo Kristusa kralja

            DRAGI VERNIKI

Ali se je vredno truditi,  da bi bil človek dober in pravičen, saj velikokrat vidimo, kako uspevajo hudobni? Kakšno korist pa ima človek od zvestobe Bogu in ljudem, saj smrt izenači vse ljudi, raje  uživaj, misli le nase, da bo tebi dobro? Taka in podobna vprašanja se človeku sodobnega časa pogosto vsiljujejo v njegovi notranjosti ali pa mu jih postavljajo drugi. Čutimo, da bolj ko peša vera v Boga, več je v ljudeh brezupa in sebičnosti.

Kristjani danes obhajamo nedeljo Kristusa kralja vesoljstva in z njo zaključujemo krog duhovnega dogajanja bogoslužnega leta. Kot veličastni finale mogočne simfonije se razlega misel današnje nedelje: »Pridite blagoslovljeni mojega očeta, sprejmite kraljestvo ki vam je zaupano«.  Za vso človekovo duhovno iskanje luči in tipanje skozi meglo niča in nesmisla, ki veje od mnogih smeri sodobne duhovnosti, je ta Jezusova misel resnično rešilna. Vse naše iskanje in žrtvovanje se ni izgubilo, ni bilo brezmiselno in neumno izgubljanje čas in energije, ampak ima svoj končni cilj pri Bogu, v večnosti. Zato vsekakor današnji praznik ni spomin na čase, ko so vladali kralji, ni  nostalgija po  svetni moči Cerkve in ni tiho upanje, da bo še kdaj Cerkev imela politično moč v posamezni deželi ali v vesoljni človeški skupnosti. Je veliko več; je izraženo temeljno zaupanje, da dobro delo in človeško trpljenje ni pozabljeno, da se božja volja more in mora uresničevati v duši posameznikov in skupnosti verujočih. Bog bo ob svojem času poklical tudi nas k razsodbi.

V današnji božji besedi se kažejo trije lepi liki:

Prerok Ezekijel piše o dobro poznani podobi pastirja. Čreda še kako potrebuje dobrega pastirja, ki jo ima rad in jo varuje.     

Tudi ljudje smo velikokrat podobni čredi razkropljenih ovac in potrebujemo duhovnega vodnika, pastirja. A s pastirjem  ljudi  je še težje. Tako hitro se pokažejo sebične, oblastne ali pa vodijo na stranpota. Človeška oblast je bila  velikokrat zlorabljena,  saj so voditelji gledali  na svoje koristi, niso pa skrbeli za njim izročeno čredo. Zato  prerok zagotavlja, da bo Bog sam poslal drugačnega pastirja, ki bo odgovorno in z ljubeznijo skrbel za svoje ljudstvo,  s posebnim čutom za ranjene, uboge, razkropljene in ogrožene.          Druga priljubljena svetopisemska podoba človeškega voditelja pa je lik kralja, očeta naroda, zakonodajalca in sodnika.  V izraelski zgodovini je kralj David  od pastirja drobnice  postal kralj,  ki se je globoko zapisal v srca ljudi. Jezus pa je v sebi združil podobo pastirja in kralja. Zase je upravičeno rekel, da je dobri pastir, ki da svoje življenje za svoje ovce, ki ne zapusti svoje črede in jo brani pred nevarnostmi.

       Tretja lepa podoba v današnjem bogoslužju je sodnik. To podobo Boga sodnika in zakonodajalca bi najraje spregledali.  A s tem bi okrnili evangelij. Misel na Kristusa, ki bo prišel sodit v slavi, naj nam ne bo tuja.  Kakšna bo 'poslednja sodba'?  To je gotovo eno od naših najtežjih vprašanj, pred katerim večina ljudi ni ravnodušna. Marsikaj bi nas zanimalo o podobi nebes ali pekla. Toda Jezus o tem ne govori. Pove pa, da nam ni treba čakati v negotovosti pred težkimi bronastimi vrati, da bi nas On, večni Kralj sprejel v svoje dvorane. Saj nas On sam že čaka. Nismo pred muhastim sodnikom, ki bi si izmišljal čudna vprašanja in iskal razlogov, da bi nas obsodil. Vrata so odprta: vrata samotne koče, vrata bolnišnice, vrata jetnišnice,  vrata domov za ostarele in prizadete, povsod tam, kjer ljudje trpijo in so osamljeni. In v njih je Bog sam navzoč.  In ob sodbi bo on vpraševal. Ne kaj si se učil, kaj si  jedel ali koliko si imel,  ne kako uspešen si bil. Povpraševal bo le po delih ljubezni, po pomoči lačnim in žejnim in bolnim na duši in na telesu. Po tem bo sodil in razsodbo tudi utemeljil: "Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili." Naš odnos do sočloveka bo za vedno zapečatil naš odnos do Boga.

Drage sestre in bratje. Naša pot v nebesa ni zavita  v neko megleno prihodnost, za katero ne vemo, če jo bomo dočakali ali ne. Vprašanje večnosti se začenja tukaj, v sedanjem dejavnem prepoznavanje Kristusa na zemlji v vseh, ki so potrebni pomoči.

  

Miha Herman