14.11.2020

Pridiga za 33. navadno nedeljo.

Na božjo besedo 33. nedelje med letom vam tokrat posredujem razmišljanje  prof. Janeza Zupeta.

Žeim lepo nedeljo. 

33. navadna nedelja leto A

(Prg 31,10-13.19-20.30-31; 1 Tes 5,1-6; Mt 25,14-30)

 

Bližamo se koncu cerkvenega leta. Čez štirinajst dni bo že advent, ki pomeni nov začetek. Konec bogoslužnega leta nas opozarja na končnost našega zemeljskega življenja in na račun, ki ga bomo morali napraviti zanj pred svojim Stvarnikom in Odrešenikom. Nespametni bi bili, če bi misel na konec odrivali od sebe in si zatiskali oči pred tem neizbežnim dejstvom. Kristjanova moč je prav v tem, da si tej resnici upa pogledati v oči. Biti kristjan se pravi vse svoje ravnanje podrejati tej temeljni resničnosti, vse gledati in presojati v njeni luči. Kako lepo pravi modri Sirah: V vseh svojih dejanjih se spominjaj poslednjih reči in vekomaj ne boš grešil!

 

Res, vezi svoje grešnosti, ki je edina sovražnica naše večne sreče, se najlaže osvobajamo prav ob misli na končnost našega tukajšnjega bivanja, ob misli na smrt. Prav ta misel pa hkrati veča in poglablja našo ljubezen do Njega, ki temo smrti spreminja v svetlobo neminljivega življenja. Kako naj bi ne ljubili Njega, ki nam prihaja naproti prav tedaj, ko odpove vsaka druga tolažba!

 

Če že za človeško ljubezen velja, da je močna kakor smrt, pa je ljubezen Vsemogočnega zagotovo močnejša od smrti. On, ki je svojega Sina obudil od mrtvih, more tudi naša umrljiva telesa prežariti s sijajem nesmrtnosti. Bog nam v svoji dobroti pripravlja prostor pri sebi, delež pri svojem neminljivem življenju.

 

Vendar pa Bog tega zveličavnega načrta noče izvesti brez nas. Od nas pričakuje sodelovanje. Hoče, da svobodno sprejmemo njegovo ponudbo in s svoje strani napravimo vse, kar moremo in po vesti spoznamo, da moramo storiti v ta namen.

 

V čem je ta naš delež, to naše sodelovanje, nam Jezus pove v priliki o talentih.

Morda kdo na tihem zameri Gospodarju, da ne daje vsem ljudem enako talentov. A ta pomislek je čisto odveč. Saj vemo, da Bog ljubi vse ljudi brez razlike, zato ni prav nič važno, koliko talentov je komu zaupal: človekova veličina v Božjih očeh se ne meri po tem, koliko je kdo prejel, ampak kaj in koliko je s tistim napravil in dosegel. In poleg tega: Ali bi ne bilo na svetu zelo pusto in enolično, če bi bili vsi drug drugemu na las podobni – po telesu in po duhu?

 

Glavni talent, največji Božji dar, ki smo ga deležni, je naše življenje – in v tem smo si vsi enaki; vse drugo je v bistvu postransko. Zato nikakor ni na mestu prevzetnost, če nam je podarjeno malo več; ali malodušnost in nevoščljivost, če nam je dano malo manj. Jezus s svojo priliko zelo jasno pove, da je odločilno nekaj drugega: to, kako s svojimi talenti »trgujemo«, se pravi, kaj in koliko z njimi naredimo, kako jih izkoristimo, porabljamo, plemenitimo in razvijamo, z eno besedo, koliko ob njih in z njimi duhovno bogatimo – sebe in druge.

 

Odtod pomembnost in vrednost našega sodelovanja in sooblikovanja tega, kar nam je bilo zaupano. Ni od nas odvisno, koliko talentov smo dobili; od nas pa je odvisno, koliko si prizadevamo, da bi ne ostali zakopani. Gorje nam, če bi svoje darove, kot so dobrota, drobna pozornost, ljubeznivost, življenjski optimizem in čut za trajne vrednote, zakopali. Še huje pa bi bilo, če bi zakopali svojo vero in ljubezen do Boga. Za naše končno srečanje z vesoljnim Gospodarjem bi bilo to usodno.

 

Vestno in odgovorno uporabljajmo in množimo talente, ki nam jih je Bog dal, v zavesti, da s tem delamo za svojo večno srečo. Lep zgled takega plemenitega človeka, ki v skrbi za svoj dom ne pozabi na uboge in potrebne, je modra in krepostna žena iz prvega berila. Njeno marljivost in prizadevnost, dobrodelnost in radodarnost posnemajmo vsak v svoji sredini, pa bodo nekoč tudi nam veljale prijazne Gospodarjeve besede: »Dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega Gospodarja!«

 

Janez Zupet, POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE.  Nedeljski in prazniški nagovori, Ljubljana: Družina 2004