07.11.2020

Pridiga za zahvalno nedeljo

ZAHVALNA NEDELJA 2020  DRAGI BRATJE IN SESTRE

            Topli in jasni jesenski dnevi  so nas pripeljali do vseh svetih. Listje se je letos še posebno bahalo s svojo čudovito barvo, tako kot jo še veliki umetniki ne znajo zmešati. Zadnje dni pa so gozdne poti polne odpadlega listja, noči postajajo hladnejše in jutranja slana nas bo vedno bolj opominja, da se bliža zima. Z njo pa  tudi konec nekega obdobja, obdobja leta. Čas je torej, da pogledamo nazaj in vase.

Pospravili smo bogate poljske pridelke. Z veseljem smemo ugotavljali, da je ob vseh drugih težavah polje bogato rodilo in so naše shrambe polne. Ni morda  vse, kakor bi si želeli. A gotovo je bilo leto bogato, je dalo še več, kakor smo smeli ali upali pričakovati. Med letom smo morda tarnali, kako bo. Zdaj lahko le rečemo: hvala Bogu, da bi le zdravi in v miru použili, kar imamo.

 S hvaležnostjo smo obudili spomin na naše rajne te dni.  Saj vsi dobro vemo: lepo je kaj imeti, srečni smo, da imamo uspeh in blagostanje. Toda, ni ga čez človeško prisotnost. Brez sočloveka, brez urejenih odnosov, brez miru in sodelovanja nam postanejo druge stvari malo vredne, brez radosti in upanja v naprej. Praznik vseh svetih nam je priklical v spomin nekdanje obraze in nekdanje odnose. »Kako lepo je bilo takrat, koliko smo se pogovarjali, peli in si pomagali….« Podobnih stavkov bi lahko slišali  brez števila v teh dne, ko je beseda nanesla na naše rajne. Hitro zbledi spomin na to, kaj je nekdo imel, kupil ali prodal, a ne zbledi spomin kakšen je nekdo bil po srcu in v odnosih. In če skozi to prizmo pogledamo v sedanjost, bi smeli reči, da smo ljudje mnogokrat površni, nehvaležni in nepotrpežljivi.

Ob vsem iskanju pomembnih reči v življenju radi spregledamo plat vere in upanja. Dokler nam gre vse po sreči, lahko pozabimo nanju. Toda, ko se naj začnejo stvari lomiti, ko doživimo neuspeh, žalost, stisko, bolezen ali zapuščenost, tedaj čutimo, kako težko postane, če ni v nas dovolj vere in upanja. Brez mnogih stvari   človek  lahko živi, brez upanja ne more in vera daje najtrdnejši temelj upanju. Nimamo sami zaslug, da smo kristjani. Verjetno smo bili  vsi krščeni kot otroci, smo krščanstvo tako rekoč  pili z materinim mlekom in s prvimi izkustvi. Dano nam je  bilo. Morda tudi zato ne znamo ceniti milosti vere. Danes, na zahvalno nedeljo pomislimo tudi na to, s hvaležnostjo se spomnimo vseh tistih, ki so nam na poti vere pomagali. Molimo,  da bi nam teh velikih duhovnih dobrin nikoli ne zmanjkalo.

            Ta čas je zelo materialno usmerjen, vse gledamo skozi denar, vse hočemo zaračunati, vse moramo plačati ali si prislužiti. V takem odnosu ni veliko prostora za hvaležnost. V takem vzdušju  se lahko zalotimo, da tudi sami nismo dovolj hvaležni in se nam zazdi, da si lahko vse kupimo ali plačamo. Seveda to še zdaleč ni res.

V cerkvi se še veliko naredi zastonj, brez denarja. Duhovniki in drugi udje cerkve večino stvari delamo brez plačila, tudi mnogi vi storite marsikaj dobrega duhovniku in župniji pri skrbi za vzdrževanje in obnove cerkve ali drugih župnijskih dejavnostih, ne da bi iskali ali pričakovali plačilo. Za vse to se vam lepo zahvaljujem. Le na tak način lahko pri nas Cerkev deluje. Bog  naj vam povrne s svojimi darovi zdravja, miru in vere.

Kadar človek stori dobro delo, ga krepi zavest, da je neka dobreg storil , da je bil nekomu v pomoč, ali, da je koga razveselil, ne le po dolžnosti, ampak iz dobrohotnosti in vere. Tudi to je božje  plačilo dobremu človeku, saj ga dela srečnega in notranje močnega. Srečni smo, ko osrečujemo druge. Škoda, da se na to ne spominjamo bolj pogosto.

Miha Herman