22.12.2018

Duhovna misel za 4. Adventno nedeljo

folder

Lk 1,39–45

Čudimo se in veselimo

Danes ob pomoči Božje besede pozornost usmerjamo v doživetje presenečenja, veselega začudenja, ki ga je mogoče razbrati iz Elizabetinega vzklika ob nenadejanem obisku in pozdravu mlade sorodnice Marije. Elizabeta je polna začudenja vzkliknila: „Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?“

Prepričan sem, da bo obhajanje Božiča za nas koristno samo, če se bomo znali zaustaviti na treh „krajih začudenja“, ki jih srečujemo sredi svojega vsakdana. Prvi takšen kraj je drug človek. Poklicani smo v njem odkriti svojega brata. Odkar smo res doživeli Božič, je v obrazu vsakega človeka mogoče odkriti podobnost z Božjim Sinom. In to še zlasti, če je to obraz ubogega človeka, saj je Bog prišel na svet ubog in prav ubogi so se mu prvi približali.

Kot drugi kraj našega čudenja je zgodovina oz. dogajanja, katerih potek pripisujemo gospodarstvu, financam ali trenutnim vladajočim. Marija pa v svoji hvalnici Magnificat poje, kako Bog mogočne prevrne s prestola in poviša ponižne, z dobrotami napolni lačne in bogate odslovi praznih rok (prim. Lk 1, 5253).

Za tretji kraj našega občudovanja/začudenja lahko izpostavimo Cerkev. Naj bo naš pogled nanjo prežet z vero, ki ne gleda nanjo zgolj kot na versko ustanovo, temveč jo doživlja kot Mater, ki kljub madežem in gubam odseva poteze Neveste, ki jo Kristus ljubi in očiščuje. Cerkev Jezusa z zaupanjem in veseljem pričakuje in s tem hkrati izraža upanje vsega sveta. Cerkev je kot Mati, ki ima vedno na stežaj odprta vrata za sprejem vseh. Z materinskim nasmehom široko razprostira roke v želji, da bi vse pripeljala k Božjemu usmiljenju.

Povabljeni smo, da se z Marijinim srcem čudimo in veselimo velikega Božjega daru. Naj nam pomaga, da se bomo znali čuditi Jezusovi prisotnosti v sočloveku, v zgodovini in v Cerkvi, sicer ga tudi za Božič ne bomo srečali.

papež Frančišek, december 2015