31.10.2020

Pridiga za vse svete

Ker se za ta lep praznik ne bomo mogli srečati v cerkvi, vam misel, pridigo pošiljam tako, na daljavo. Bolje nekaj, kot nič. 

Lep praznik in veselje ob dnevu svetosti vam želim.

vaš župnik Miha

VSE SVETI               DRAGI BRATJE IN SESTRE

Dnevi jesenske umirjenosti niso namenjeni le obiranju bogatih sadov narave in spravljanja v kleti za zimske dni. So tudi dnevi pogleda nazaj, na delo in trud, na uspehe in stiske. Nedelja po vseh svetih je namenjena še posebej zahvali. In misel ob vseh svetih in naših pokojnih treznemu pogledu na pisanost življenja, presoji o dobrem in slabem, molitvi in odpuščanju, spoznanju življenjskih problemov, slabosti in hudobije. Koliko časa in  energije vlagamo ljudje, da bi bilo življenje lepo, da bi bilo manj vojn, izkoriščanj, zasvojenosti… Človeku se poraja želja in spoznanje: »Ko bi vendar lahko bolj človeško živeli.«

Velikokrat mislimo, da se ne da. Ali pa se poraja dvom: saj se ne splača, saj vedno zmagujejo močni, kruti, pokvarjeni….!

Vsi sveti kažejo drugačno podobo. Podobo klenih in pokončnih, ljudi, ki niso dopustili, da jih zajame sovraštvo in maščevalnost; ki niso hoteli za svojo lagodnost ali uspeh poklekali pred kapitalom in oblastjo; ki niso tarnali, da se ne da nič narediti, ampak so delali dobro, četudi le s svojimi golimi rokami; ki niso preklinjali temo, ampak ustvarjali luč, torej niso le kritizirali in čakali,da bodo drugi kaj storili, ampak so storili oni; ki niso klonili v skušnjavah in trpljenju, pač pa so znali trpeti in zlo obračati drugim v blagoslov; ki niso obupavali, ampak verovali in ljubili; …..

Naš čas je poln modernih sredstev, neverjetnih dosežkov, a žal tudi plitvih ljudi in rad prevpije drugačne, svetle in poštene zglede. To v zadnjem času še posebno močno čutimo.

Potrebni so nam svetniki. Morda vse preveč vidimo rešitev problemov v denarju, v nasilju, represiji – ne pa v poštenem pristopu in žrtvovanju ljubezni, ki se ne plačuje. Prava in trajna rešitev za ljudi prihaja po drugačnih poteh. Prinesla jo bo pravičnost, ne nasilje; dobrohotnost in ne strah; prizadevanje, ne zvijačnost in nepoštenost; molitev in lepa beseda, ne pa kletev in zmerjanje. »Na eno kapljo medu pride več mravelj, kakor na ves sod kisa.«

Praznik vseh svetih nas utrjuje v spoznanju, da to niso samo lepe misli in pobožne želje, ampak je pri mnogih resnica življenja. Skozi vse čase in tudi v naš čas. Da trajno ostaja le tisto, kar je zgrajeno na poštenih temeljih, kar raste iz duhovnih vrednot. Vemo, to ni lahko. A ti veliki ljudje so zmogli, ker so verovali v Boga, ki je dajal moč tudi v osebnih stiskah, ki je krepil njihovo voljo in podpiral njihovo šibkost. Apostol Pavel, tolikokrat preganjan, preskušan in mučen, je navdušen vzklikal: »Vse  premorem v njem, ki mi daje moč.«

Eno najlepših razmišljanj o svetništvu je zapisal Franc Sušnik ob Slomškovih dnevih v Mariboru leta 1935:  »bolj od sijajnih bilanc nam je treba svetnikov, kajti bolj kot učenjaki in umetniki in zviti debaterji so nam potrebni svetniki, Kajti bolj od lepih programov  in bleščečih  besed so nam potrebni svetniki… Kajti bolj od strojev in elektrike in asfaltiranih cest so nam potrebni svetniki.«

Taki ljudje pa ne rastejo sredi hrupa zabavišč in na protestih, v gostilnah in v lagodnosti. Rastejo večinoma v dobrih družinah, zore običajno skozi mnoge odpovedi in stiske, rastejo iz molitev- svojih in drugih…  takih ljudi se ne pozabi!. Tudi danes to še velja. Imamo še neprimerno več možnosti in lagodnosti, a vedno znova pogrešamo človeka, poštenega, pokončnega, iskrenega, nesebičnega, svetega… Enega našega gotovo ne bomo nikoli pozabili: blaženega Slomška, svetnika naših krajev, naše krvi, priznanega, potrjenega od Cerkve.  

Tudi danes žive dobri, pošteni, sveti ljudje. Morda jih ne opazimo. Morda jih imamo za neumne in si rečemo: kaj vse bi lahko imel, če bi si znašel, če ne bi bil tako pošten, če bi ne bil tako pobožen, če bi bil bolj zvit in vsiljiv…. Mnogih korektnih in dobrih ljudi morda nismo niti opazili, ali pa so jih pozabili ali jih bomo mi hitro pozabili…  A zagotovo vemo: ne bo jih pozabil Bog. Pri njem so za vedno zapisani kot sveti, so njemu blizu in njemu podobni.

            Boste reki: o tem ni moderno govoriti. Popolnoma res. Biti svetnik,  ni bilo nikoli moderno, ne lahko. Oni niso nikoli mislili na to, kar je moderno, kaj porečejo ljudje. Tisti, ki so mislili tako, ljudem všečno, niso nikoli postali veliki, ne sveti.

Svetniki so nam lahko lep vzgled življenja, hkrati pa nas spominjajo, da so oni naši priprošnjiki pri Bogu.

In če nam bodo utrinek luči v življenjskih teminah, če nam bodo pomoč v naših skušnjavah in pomočniki  v naših življenjskih odločitvah in težavah, potem se bomo kot kristjani in ljudje lažje znašli sredi te duhovne zmede. Potrebujemo jih,  kdo nas bo sicer priporočil, za nas prosi Boga? Bodo vaši otroci dovolj molili za vas? Ali farani za župnika? Kako potrebni smo svetnikov!!!